Malo pohajanja, malo znanosti :)

Še ena sobota za sobotni izlet :)
Tokrat bolj blizu, (ker je bilo napovedano slabo vreme), točneje za prvi vogal :) me je kar sram povedat, da v Zeistu živim že skoraj en mesec, pa mi je zneslo samo do občine in nič več. Temu sva danes z Rachel naredili konec in šle na šoping v center. štacune so pač štacune, bolj zanimiva mi je bila tržnica, ki je vsako soboto v mestu: vse od zelenjave, sadja, rib, takega in drugačnega mesa, sira, ki je ponovno zasmradil celo četrt, knjige, obleke, ponaredki raznoraznih torbic in čevljev in seveda rože. to je neverjetno kako ti ljudje obožujejo rezano cvetje ... ne samo da je povsod ogromnih stojnic z rožami, tudi ogromno ljudi lahko vidiš, ki s seboj nosi šopke. si predstavljam da temu botruje tudi dejstvo, da so precej ceneje kot pri nas :) za ogromen šopek tu prodajalcu pustiš le pičlih 10 eur ali pa še manj, če se bliža čas zapiranja.
tudi obleke niso pretirano drage, pa tu ne govorim o tržnici (tam sploh pogledala nisem, mi je že od daleč delovalo kot preveč visoka moda :)) če si vzameš čas in malo prebrskaš lahko kar konkretno napolniš omaro, ne da bi zapravil kaj več kot pri nas. presneti Nizozemci ... enkrat višje plače imajo (btw, tu je MR plačan 2000 eur na mesec), če se malo potrudijo pa enako stroškov kot mi. edino najemnine so drage, to jim priznam, je pa treba tudi omenit da je tale organizacija, preko katere najemam sobo, najemnino zaokrožla precej navzgor :)
na tržnici sva kupili tudi nekaj peciva, tko, za sproti, a se je izkazalo za tako zelo nasitno, da je ratalo kar kosilo :) morem pa rečt, da mi ni bilo preveč dobro, ampak vsaj probala sem :P potem pa domov, ker se je precej shladilo, ko se je sonce skrilo, o napovedanih nevihtah pa ni bilo ne duha ne sluha. tole nizozemsko vreme mi je zaenkrat kar všeč, čeprav danes me je opralo na poti v trgovino :)

mogoče še update o produktivni polovici mojega bivanja tu:
veselo delam transfekcije na svojih celičnih kulturah naprej, in sedaj, ko sem šla skozi cel postopek v drugo, ga znam speljat že sama. no, skoraj...
ena takih je bila naprimer ob merjenju luciferaze (pač celici vsiliš gen, ki ima zraven naliman proteinček, ki ob dodatku reagenta začne fluorescirat in vidiš, koliko se je gen izražal). ko sem jo prvič merila, mi poskus itak ni uspel in sem pač merila samo za prakso, v drugo pa je poskus ratal kot bi mogel in gen se je prepisoval ... še preveč :) mašina mi je namreč veselo začela javljat > 9999 error, meni pa nič jasno. in seveda v paniko, saj tisti fluorescentni reagent ne sme biti odmrznjen predolgo. ja, error je pomenil, da je aktivnost presegla kapacitete mašine za merjenje, tako da sem mogla razredčit, razrečit še enkrat in na koncu dodat 2 mikrolitra celičnega lizata, namesto 20, kot sem to delala prvič. ah, še dobro, da je samo pilotski poskus, ki pa ga bom itak mogla ponovit, ker je bilo s plazmidom nekaj narobe. ijaoooo
sem si mislila, da raziskovanje na področju molekularne biologije poteka hitreje, a so me hitro potolažli, da je ponavadi še huje XD
tako me naslednji teden čaka ponovitev poskusa, pri čemer bom testirala različne plazmide z istim receptorjem, da bi ugotovila, ali je problem v plazmidu, ki v prejšnjem poskusu ni delal, ali v celični liniji, ki ga ne zna izrazit. in še enkrat bom mogla izolirat plazmid (hehe, ko sem delala prvo izolacijo, so mi rekli, da bom sedaj imela dovolj plazmida za pol leta ... guess what ... naslednji teden bom delala tretjo :P)
je pa znanost postala že čisto skomercializirana. plazmid s TLR4 receptorjem so kupli pri firmi, ki je v plazmid zvito dodala rezistenco na nek poseben antibiotik (za selekcijo - da na gojišču z antibiotikom rastejo samo bakterije, ki so zaradi tega gena naj odporne), ki se ga da dobiti samo pri njih. tako si prisiljen poleg plazmida pri njih kupovati še tekoča in trda gojišča, kar pa zgleda tako, da odpreš vrečko, streseš v vodo in flikneš v mikrovalovko za 3-5 min. nobenega tehtanja, odmirjanja, začinajanja z različnimi AK in antibiotiki ... instant gojišča, še gojenje bakterij ni več tisto kar je bilo ;)

Utrinek iz Zeista ... ko sva šli v mesto, sem si rekla ah, bom poslikala nazaj grede, a na koncu sva se vračali podrugi poti :) Ti šment :P

(Ne)srečno naključje je hotelo, da je bil ravno to soboto festival klovnov al neki takega, tako da so zaprli glavno ulico, postavli šotorčke in nastopali, peli, igrali, zvijali balone ... Za otroke zanimivo, meni pa malo tečno, saj je bila ulica polna klovnov in drugih našemljenih možičkov, ki so ti na vsakem tretjem koraku poskusli vsilit program prireditve, ki je bil seveda v nizozemščini. pa še klovni mi niso preveč pri srcu XD

ko govorimo o pločnikih in kolesih ... pa tu je še v redu, počakajte amsterdam :P

Jap, nizozemska in bicikli ... ni da ni.
in ja, bicikel je zelo priporočljivo priklenit ob nekaj nepremičnega, sicer lahko bicikel zelo enostavno postane zelo premičen :) (če pa že ne cel bicikel, ti odnesejo samo sedež in prvo kolo :P)

nizozemska je raj za gobarje. redna zmerna deževja in gobe rastejo kot gobe po dežju :) (copyright alenka). tale lepotica raste ob kolesarski stezi nedaleč od mojega bloka, pa tudi sicer ima vsaka zaplata trave vsaj eno gobo :)

A day in Rotterdam

Začelo se je tako, da se je skoraj sredi noči od nikoder na mojih vratih prikazala Rachel, da gre v soboto v rotterdam in če hočem zraven. Hmm, ni bilo v planu, ampak prav, zakaj pa ne. Zraven sem povabila še Kasio, ki je povabilo sprejela z največjim možim navdušenjem, 18 eur povratna karta za vlak in gremo. morem rečt, da se že dolgo nisem peljala z valkom (no, nazadnje 4 leta nazaj, ma ne šteje, ker sem sedela v avtu, parkiranem na vagonu in šofirala v prazno ... ko vidiš ovink pač zavestno obrneš volan :)) ampak ti so fuuul udobni v primerjavi z avtobusom ali pa z našimi vlaki izpred desetih let :) pa tle ne govorim o prvem razredu :)
od mesta po pravici nisem pričakovala preveč, saj me nič v moji knjigici-vodiču ni pretirano navdušilo, a me je mesto prijetno presenetilo. ni najbolj tisto običajno nizozemsko mesto s starim mestnim jedrom in goro cerkev in ozkih hišk kamorkoli se ozreš. mesto je bilo v drugi svetovni vojni zbombardirano in arhitekti so dobili tabulo raso, po kateri so se lahko izživljali. in lahko mi verjamete, da so si dali duška :) nižjega od dvajset nadstropij ne najdeš, prav tako ne neke klasične oblike, sama potrata placa in materiala, ampak je vseeno lepo za pogledat, malo manj za slikat, ker se od povsod sonce odbija, tolk je stekla in bleščeče kovine :)
prva postaja je bil Erasmusov most, ki je sicer lep za pogledat, a meni se je zdelo to to, medtem ko ga je Rachel opevala še cel dan. pa dvižni most je vidla prvič v življenju, hudo :)
Naslednja pavza je bila v Muzeju Boijmans Van Beuningen, kjer hranijo nekaj nekdaj privatnih zbirk, med katerimi naj bi bilo tudi nekaj zlo slavnih slik in slikarjev. za nekaj njih sem pa res že slišala :)
Euromaaaaaast. 185 m visok razgledni stolp, s katerega vidiš zares celo mesto in velik del pristanišča, ki je, btw, drugo največje na svetu, takoj za Singapurjem in še se širi. gor sva šli le jaz in Kasia, saj se je Rachel zdelo 9 eur za vstopnimo predrago, a meni se je zdelo vredno. razgled je bil res fenomenalen. najprej se z dvigalom dvigneš na 100 m, kjer je razgledna ploščad, pol pa lahko greš v naslednje dvigalo, ki je v bistu nekakšen valj, v katerem se usedeš na klop, zadeva se dvigne na 185 m, se stalno vrti, tako da imaš celoten razgled, zraven pa poslušaš posnetek vodiča, tako da veš, kaj gledaš.
Takoj pod Euromastom je bila parkirana ladjica De Pannenkoekenboot, kjer smo se tudi srečali z Mike-om, kolegom s faksa od Rachel, ki živi v Rotterdamu. 18 eur za dve uri in pol trajajočo plovbo po pristanišču, medtem ko se nažiraš z neomejeno količino palačink z vsemi možnimi nadevi, kar se jih spomniš. mislim, tista palačinkasta kulinarična ni bila nič v primerjavi s tem. izbiral si lahko med raznoraznim sadjem, kompoti, krompirjevo solato, mesnimi krogljicami, golažem, sir, salami in šunke, raznorazne čokoladne kroglice in drobtinice, trdo kuhana jajca, kuhana zelenjava ... in ja, tudi marmelada je bila. Zadeva je izgledala tako, da si dobil krožnik s palačinko, pol si si pa gor naložil kar se ti je v tistem trenutku zdelo najbolj užitno. in morem rečt, razen tistega golaža je bilo vse za spravit dol po grlu. mnjam :) aja, na koncu pa še sladoled z raznoraznimi dodatki, od piškota do čokoladnih drobtinic in raznih prelivov. je pa kar malo čuden občutek... ponavadi, ko greš na ogled z ladjo, ti kažejo take in drugačne lepe, pomembne, zgodovinske bajtice, tule pa smo bolj ali manj gledali neskončna skladišča kontejnerjev, žerjavov za nalaganje in pluli ob bokih ogroooomnih tovornih ladih, da te je ratalo kar malo strah :) no, na koncu smo res zavili še v mesto, za videt malo klasike :) Priporočam, če boste kaj tu okoli :)
Za piko na j smo šli še na šoping :) rachel si je ful želela videt trgovine in ko smo naredili že dva kroga po okrožju, si je izbrala H&M in smo se šli še malo šetat med policami. sicer nisem imela namena nič nabavit (plac v kovčkih ni ravno neomejen), a se je končalo, kot se konča vedno, ko si gre kdo drug kaj kupovat; jaz dobim nekaj zase, tisti drugi pa na :) tako se je moji zbirki pridružila še ena srajčka :)
Domov smo se vrnile popolnoma zmatrane, jaz sem celo na pol zaspala na vlaku (kot potrditev, da so res udobni), zadnji udarec pa je zadalo kolesarjenje nazaj v Zeist. kolikor sem bila prepričana, da bom padla direkt v posteljo in se naslednji dan ukvarjala z vsem ostalim, sem ostala pokonci do polnoči in pregledala slike, ki jih lahko najdete tukaj.

Danes pa je bil sicer čisto običajen, verjetno še vedno precej poplavljen dan za človeštvo, a velik dan zame :) ne vem sploh kdaj se je v mojo glavo namreč prikradla ideja, da je arašidovo maslo nekaj najbolj ogabnega na svetu in mi je obračalo želodec samo da sem pomislila nanj, pri čemer je pomembno tudi dejstvo, da sem se oklepala svoje arašidovomaslofobije, ne da bi zadevo sploh kdaj poskusila. in temu sem danes naredila konec :) na ladji je si lahko vzel tudi tiste majhne lončke s tem okrastorjavim čudom, ki sem si ga danes zjutraj namazala na vogal kosa kruha. morem rečt, da zadeva sploh ni slaba, kot bi jedel slane arašide s kruhom, mislim pa da vseeno ne bom jutri navsezgodaj letela v trgovino po kozarec zmletih popraženih semen arašidovca :)

Lepe pozdrave iz sončne nizozemske v poplavljene dežele slovenije :) Očitno je nekdo malo zamešal vreme :) ampak glejte pozitivno, nekaj časa ne bo treba zalivat vrta in avto bo opran tudi od spodaj :)

Nizozemski jekleni konički

Ahoj!
Najprej obljubljena slikca bicikla. v bistvu ni nič posebnega, kar je po svoje dobro (predvsem z vidika, da ne bo takoj padel v oči tistemu, ki ga bo prišel ukrast, naj ga vsaj malo išče :P). me je pa Berit hitro potolažila, da tako starih ponavadi ne kradejo :) Upam, da ne bodo delali izjem XD
sem pa po drugi strani vesela, da mi je bil naklonjen tako star, še čisto evropski model kolesa. tipični nizozemski so namreč popolnoma brez prestav (pač ketna okrog dveh zobnikov), bremzaš pa tako, da zagoniš nazaj. jaz bi se verjetno ubila na prvem ovinku :P aja, pa še 80 eur bi plačala zanj, halo!
dokler bicikla nimaš, se ti zdi, da ga moreš imet ... vsi okrog tebe jamrajo kako drag je javni prevoz, pa kolk je gužva na cesti, kolk ful počasi gre če greš peš, pa kolk ni kje parkirat... moja izkušnja je sicer drugačna ... lažje smo najdli parkirni prostor za kamper sredi centra, kot pa najdeš parkplac za bicikel kjerkoli. in ko si rečeš OK, vsaj gužvi sem bom izognil, fašeš tole :)
še dobro, da mi na faks ni treba skozi mesto, še boljše pa je, da mi tista magnetna kartica omogoča prakirat v zaprti kolesarnici, namenjeni samo uslužbencem na fakulteti, tako da vedno najdeš plac, pa še manj verjetno je, da bo tvoj bicikel šel domov s kom drugim :)
In da ne bi koga preveč primlo, da bi se na faks vozil z avtom, so si sredi kampusa postavli tole čudo. tisto oranžno so drgač kolesarske steze, nekaj pasov pa je namenjenih samo avtobusom, tako da znajdi se :)

presneta angleška tipkovnica na faksu, sedaj že tu pišem brez strešic, če se prav ne potrudim mislit v šumnikih XD

Bicikel!!!!!!!11

Pozdravljeni
Se morem malo javit, da sem še živa :) Upam, da se vam je uspelo registrirat na blogu, žal vam pa ne morem pomagat prav veliko, se tudi jaz šele učim. se pa morem pohvalit, da mi je uspelo jezik zamenjat na angleščino, tako da gre malo lažje. škoda, da se to ne da naštimati tudi na vseh izdelkih v trgovini :P
lahko rečem, da se tudi na nizozemskem dogajajo čisto običajni dnevi, taka je bila npr nedelja. k temu je malo pomagalo dejstvo, da je zunaj deževalo, tako da sem bolj ali manj počistila svojo sobo, svoj delež skupnih prostorov, sebe, preostanek dneva pa se delala, da berem članke in klepetala po internetu. da še jaz dobim malo novic iz Slovenije :))
v ponedeljek sem dobila svoj prvi sposojen bicikel :)) Hvala Berit, zlata si :) In naj še kdo reče, da Nizozemci strogo ločujejo delo od zasebnega življenja. Nisem dobila takega občutka (Jos mi je dal celo domačo telefonsko številko, če bi kaj rabla) in vse moje ''sodelavke'' so fuuuul zakon. v glavnem, bicikel naj bi imel okoli 40 let, a je boljši od obeh, ki sem jih stestirala do sedaj. prestave so sicer neke vesoljske (med menjanjem ne smeš gonit, wtf?!), zato jih raje ne bom uporabljala, a po vsem tem času delata še obe luči in zadeva teče kot urca, kljub temu da sem ga dobila v precej rjastem, pajčevinastem in zaprašenem stanju. zvečer sem ga tako malo spucala in takoj je izgledal nekaj desetletij mlajši :) ((slikca jutri, danes se mi ne da več v klet))
preizkusila sem ga lahko že danes in to kar v dežju, tako da so svoj krst doživele tudi nepremočljive hlače. odnesejo se super, samo otreseš jih in so že suhe, samo kaj ko si namesto od dežja moker od švica XD. danes sem naredila tudi svojo prvo transfekcijo (podobno kot transformacija, le da gre za evkariontske celice ... za nebiologe: v celice, ki jih gojim, sem vstavila DNA z zapisom za protein, ki hočem, da ga celica naredi, ker me bo zanimalo njegovo delovanje :)) in v tekoče kulture nacepila bakterije, ki se bodo do jutri upam da multiplicirale, da bom lahko iz njih izolirala plazmide za nadaljne poskuse. Z Josom sva se dokončno dogovorila za moje prve poskuse, tako da bo jutri naročil material, ki ga laboratorij nima in če bo današnja transformacija šla v redu, mogoče lahko že v naslednjem tednu začnem s pravimi poskusi :)
pa še par slikc za tiste, ki raje gledate kot berete :)


Takole so mi okrasili pisatno za rojstni dan :) Hvala bogu so me zastavice počakale do ponedeljka, to fotko sem res hotla dobit za spomin

Berit med preračunavanjem koncentracij reagentov za svojo transformacijo. ona je tu najdlje in obvlada že skoraj vse kar je v tem laboratoriju za obvladat, uporablja pa enake metode kot jih bom jaz, tako da sem se od nje že veliko naučila. in sploh si je kadarkoli pripravljena vzet čas za mi kaj razložit

Petra, prav tako Nizozemka in na novo tu (prišla naj bi par dni pred mano), trenutno pa se ukvarja s programiranjem orodja za iskanje bakterijskih prajmerjev. svaka ji čast :)

Pa še moja soba, že čisto po domače razmetana :)

Rožica, ki sem jo dobila za rojstni dan od Kasie. a slučaj kdo ve, kako se tej pošasti reče, da prečekiram na netu kakšno oskrbo ima rada?

Ko začneš opažati simptome nizozemskega sindroma :)

ojla

pozdrave iz, vsaj danes, sončne nizozemske (jutri bo baje spet zalivalo gredice in polnilo kanale) :) od zadnjega maila je minilo malo več kot sem načrtovala, a če se dogaja, moreš bit zraven :)

mogoče najprej nekaj besed o novem mediju za posredovanje mojih modrih misli in plavih občutkov. ideja je nastala že dolgo nazaj v baročno razširjeni različici, a kot te prime, te mine, in ko te spet prime, te zdrava pamet, podkrepljena s slabimi izkušnjami prisili, da te spet mine, in tako čakaš božje razsvetljenje v z imenom Daniela, da si priznaš, da mogoče ideja spet ni tako slaba :) mi je pa še vedno ljubša prvotno zamišljena različica, a minilo bo še precej let in deževale bodo žabe, preden bom jaz prišla do primernega serverja in tistega ščepca znanja, da postavim blog kot je treba :)

zakaj blog? da bo entropija v poštnih nabiralnikih nekoliko manjša, da bodo brali tisti, ki bodo resnično želeli in da bo link prej ali slej romal na FB še za vse ostale smrtnike :) za posebneže bodo po predhodnem dogovoru še vedno na voljo maili, drugače pa se baje da na strani prijaviti na nove objave, ali nekaj takega (presneta zadeva je v nizozemščini, google translate pa ne zna brat misli -.-), bo pa verjetno trajalo še kar nekaj časa (beri: nikoli), da zadevo spravim v všečno obliko (beri: ok, mogoče je pa dovolj dobro, da še komu pokažem) :) če ima kdo s tem kaj več izkušenj, se priporočam za kakšen nasvet, da ne bom odkrivala tople vode

kakorkoli, kje sem že ostala? aja, ponedeljek. Mentor me je na vse zgodaj razveselil s povabilom na pogovor, tako da sedaj končno vem, kaj bom delala za diplomsko: gojila 3 različne celične linije v različnih mikrookoljih in opazovala ekspresijo TLR receptorjev in njihovo aktivacijo. zadeva sploh ne zveni slabo, bo pa en kup enega dela, predvsem pa cel kup novih metod, vse od transfekcij, blottinga, ELISE, PCR, ... raziskave so zelo bazične, tako da če slučajno kaj odkrijem, lahko celo kdaj komu pride prav :)

doletela me je tudi čast da mi je Jos osebno spredaval uvod v celične kulture (v bistvu so me pri Biotehnologiji kar solidno zdresirali), se z mano vsedel v laboratorij in skupaj sva najprej od mrtvih obudila dve kulturi iz zmrzovalnika, potem pa še ukradla nekaj celic pri dveh kolegih, tako da sem dobila čisto svoje 4 flaškice s celicami. Za kosilo se je sendvič, nadgrajen s krhlji paradižnika, izkazal za odlično izbiro, tako da mogoče se bom še lahko izognila pregrešno dragi juhi v lončku za kafe :)

torek se je začel slabo, a končal odlično. zjutraj mi je na okno potrkal dež, ki mu je pri tem pomagal kar močen veter, tako da sem se na faks prešvercala z avtobusom. upala sem, da mi bo tipično nizozemsko vreme prihranjeno še za nekaj časa, ampak saj veste kako je, rožice so dežja vesele :). na faksu sem najprej popestvala svoje kulture, potem pa bolj ali manj cel dan kot klop sledila Berit, fuuuul fajn kolegici z oddelka, tako da si lahko iz laboratorija lahko lišal take in drugačne izbruhe smeha, vmes pa mi je razlagala, kako poteka transfekcija (kar je pač takrat delala). naključje je hotelo, da ravno na ta dan doktorira še en raziskovalec iz oddelka nekaj laboratorijev po hodniku naprej, ki pa ga še nikoli nisem vidla, a nič zato, popokali so vse ljudi, ki niso imeli kaj pretirano pametnega za delat in smo šli navijat na zagovor. zadeva je naravnost impozantna. zagovor je potekal v zgradbi univerze, stari bog ve koliko sto let, notr je še vse okrancljano in pisano. zagovor je potekal v veliki dvorani, katere stene so bile polne slik raznih profesorjev, ki so učili na UU nekje med 1700 in 1900, manjkala pa ni niti slika njihove kraljice Beatrix. komisijo je sestavljalo 10 ljudi, vsi oblečeni v dolge črne ''sodniške'' halje, nekateri okrancljani s ketnami, drugi s trakovi v barvah UU, kandidat je bil oblečen v frak, spremljala pa sta ga še dva prijatelja/sodelavca (baje zato, da bi ga lovila, če bi padu skupaj oz mu pomagala, če bi se mu zataknilo). predstavitve naloge ni bilo, ampak so ubogega novo pečenega znanstvenika kar takoj napadli s kupom zares zafrknjenih vprašanj, preverjali pa so razumevanje njegove naloge vkjučno z raznoraznimi drugimi primeri, ki jih v raziskavi ni direktno uporabil, neslutenimi detajli, splošno razgledanost in poskušali spodbit uporabno vrednost njegove raziskave (razvijal je cepiva proti klopom), a fant se ni dal... jaz bi verjento umrla samo stat tam XD. po točno pol ure, je v dvorano udrla še ena ''sodnica'', udarla s palico po tleh in naznanila, da je čas potekel. šefi so se tako spokali iz dvorane na posvet ob kavici, ko so čez 10 min prišli nazaj pa so kandidatu čestitali, mu podelili plaketo in mu prebrali obrazložitev njihove odločitve, kar je bilo bolj ali manj pol ure hvaljenja v vse možne smeri. sledila je zakuska pretežno na bazi pijače, je pa bilo kar malo čudno čestitat človeku, ki ga prvič vidiš in mu najprej povedat, da si nov v laboratoriju, peden izraziš iskreno veseljo ob njegovem uspehu. po povratku v laboratorij sem lahko v miru naprej nadlegovala Berit, ki mi je med drugim v posojo ponudila svoje kolo, tako da se mi ni več treba sekirat, kje bom nabavla trikrat preplačan bicikel, predvsem pa kako ga bom prodala, da bi dobila vsaj enkrat preplačano nazaj XD

sreda se je začela skoraj pogubno: na avtomatu sem namesto gum za čaj stisnila tistega za kafe in mašina mi je napolnila skodelico in na vrhu naredila smetanco, ki je izgledla tako mikavno, da mi je bilo škoda zadevo zlit stran. napaka, o kakšna napaka. tresla sem se še tri ure in kot nalašč se je Jos ravno v teh treh urah odločil, da bova precepla moje kulture. glede na to, da mi v takem stanju ni uspelo staknit okužbe kulture, mislim, da je nikoli ne bom :)) preostanek dneva sem si čas krajšala z iskanjem in branjem člankov, nazaj v apartmaju pa me je pričakal novi sostanovalec za tri mesece (na črno gostuje pri enem kitajčku): Robert iz Nemčije, ki me je najprej vprašal, če bom rabla statistiko za diplomo. Lol, statistiki, kaj naj rečem XD

četrtek je bil dan za zapravljanje :) na faksu me je najprej čakala šok terapija, ko so moje celice nekam čudno plavale okrog, namesto da bi lezle po podlagi, a se je izkazalo, da sem le preveč zamašila zamašek in je pH malo preveč padel. Uf, skoraj bi me kap, da sem zamočla že prvi teden :). tekom dneva me je kontaktirala Rachel iz US, ki sem jo spoznala na Introduction Day, če sem na volji za it malo pogledat, kako zgledajo pubi v centru. ja, zakaj pa ne, a ne pred deveto, saj sem imela namen na faksu ostat do šestih, kar pa se je hitro spremenilo, ko so mi povedali, da so ob četrtkih štacune odprte do devetih, kar je pomenilo, da imam v tem tednu neponavljivo priložnost, da nabavim ključavnico za svoj bodoči bicikel. sfehtala sem milosti in domov me je odneslo eno uro predčasno, a Rachel si je že naredila druge plane, tako da sva se dogovorili, da se dobiva ob 9:30 v centru, jaz pa sem si sposodila bicikel in jo popihala downtown po ključavnico in ketno, dost dobro za k pomolu zvezat trajekt, nabavla sem si pa tudi nepremočljive hlače za primere neželjenih vremenskih ujem na poti. tako da mi sedaj manjka samo še kolo .... morem pa rečt, tisti bicikel ki sem si ga sposobla ... taka kripa te resnično nauči cenit, ljubit, globoko spoštovat in častit tisti nič posebnega bicikel, ki ga imaš doma. celo pot sem upala, da zadeva ostane v enem kosu, skrb, da mi ga ne ukradejo je bila nekje daleč zadaj. z nakupi sem kaj hitro opravla, preostanek časa pa sem špilala turista in se vozila po centru, vmes se še nekajkrat zgubila, a sem se pravočasno nazaj najdla, da sem se srečala z Rachel, ki je s sabo pripeljala še dva ful simpatična cimra. nič zato, v prvi bar na pivo/čas (ja, pila sem čaj, ker s tistim biciklom res nisem hotla zgrmet v jarek na pol poti v Zeist), tako da sem domov prišla šele ob enih zjutraj. ob osmih pa že proti faksu :)

kolikor sem imela namen ne praznovat rojstnega dne, je Berit pokvarila vse moje zle načrte (dan prej mi je namreč razlagala, kako more v center po darilo za sestro, ki ima rojstni dan desetega in pač nisem mogla ostat tiho, ko mi je povedala, da bo tudi ona imela 23 let - presneto, da mora človek na nizozemsko da dobi dokaz, da obstaja še nekdo, ki je rojen na isti dan :P). tako sem od Berit za darilo dobila velik kozarec poln tipičnih nizozemskih bombonov in po celi katedri je raztrobla, da imam RD, tako da se je z vseh strani usulo mi čestitat, Jos pa je od bog ve kje potegnil pisane zastavice in z njimi okrasil pisarno. če ne bi vidla, ne bi verjela XD, tako da v ponedeljek ne smem pozabit vzet fotoaparata, da boste lahko verjeli še vi :) družbo sem dobila tudi za zvečer, ko sem na večerjo povabla Kasho, Poljakinjo, ki v isti pisarni kot jaz trpi ob svojem projektu. punca je s seboj prinesla še flaško vina in rožo v lončku, tako da sem ponovno dobila nekaj za zalivat, sedaj morem samo še ugotovit, kako jo čez pol leta spravit domov(če vmes ne gre pogledat na oni svet seveda) . večerja (polpete in priloga iz bučk in korenja) sploh ni bila slaba, klepetali pa sva vse do enajstih, ko je šla domov, da bi se dovolj naspala za današnji dan :)

ker je bilo napovedano lepo vreme, sva se namreč dogovorili, da greva malo raziskovat te prostrane ravnine. sposodila sem si bicikel, tokrat drugega, ki pa ponovno ni bil popoln: sedež je bil nekoliko previsok, jaz pa brez orodja da bi ga znižala, tako da sem pedala potiskala s konicami prstov, pa tudi ustavljanja in speljevanja so bila zelo zanimiva, saj nisem dosegla tal. ampak niž zato, dan je bil super, ogledali sva si nekaj gradov in mestno hišo (tuki za grad imenujejo vsako malo večjo bajto tako da slovesno razglašam, da ima tudi slovenija 3000 gradov). na poti sva srečali celo povoženo podgano: nikoli si ne bi mislila, da bom kaj takega vidla na KOLESARSKI STEZI. mislim, da greš z biciklom zgazit podgano moreš prav trenirat, talent ni dovolj. nehote sva naleteli tudi na delujoče mline na veter in človek dobi kar neko strahospoštovanje, ko stojiš zraven in poslušaš piskanje vetra, medtem ko se zadeva vrti tristo na uro. in pol folk jamra zaradi veternih elektrarn. vozili sva ob kanalu mimo številnih plavajočih domov, ki so se nenadoma končali in zamenjala jih je plavajoča rdeča četrt. šjore, seveda na pol nage, so se nastavljale kar na mostičkih, ki so vodili do njihovih sobic na ''splavih'', folk, ki se je vozil mimo, pa je vozil še počasneje, kot da bi bila omejitev 10 km/h, cesta pa je imela celo odsek za polkrožno obračanje, tako da si lahko mimo zapeljal večkrat, če si slučajno prvič kaj zgrešil. očitno mora bit to na nizozemskem kar velik biznis :) hehe, tam notr verjetno ni dobro preveč grobo telovadit, da zaradi guganja ne fašeš kakšne morske bolezni :)) nazaj grede sva se ustavili še v centru Utrechta, kjer sem končno stisnila nekaj fotk (ko sem prvič šla v mesto, sem fotoaparat pozabla doma, sram me bodi).

uf, tole je ratala cela epopeja. msilim, da bom malo pogosteje pisala, da bo manj v enem kosu. sej rabiš pavzo vmes, čene ti koncentracija pade :P

probala bom dodat še par slik, takoj ko ugotovim kaj pomeni gumb uploaden :)

se pravi:























Ko bom velik, bom imel hišo, in pred hišo bo parkiran avto :)












Kasha, s katero sva si polepšali ta sončen dan :)













Zgradba univerze, kjer je potekal tudi zagovor doktorata











Hudo, živiš na barki, ma imaš vrt pred hišo :)







Levo: Domtower
Zgoraj desno: Grad Slot Zuylen, prvi na najinem seznamu ogledov

Nizozemska drugič

hallo!

Evo, moje drugo javljanje. da ne bo preveč dolgčas :P

počasi se privajam na nizozemski ritem življenja (ja, navadla sem se pogledat levo in desno preden stopim na kolesarsko stezo) in začelo se je dogajati, da razmišljam v angleščini, za kar še ne vem, če je dober znak :P

na faksu sem že stestirala svoj računalnik (presneta počasna kripa z angleško tipkovnico, mislim, da bom 0110001010100 zadeve delala kar na prenosniku), dobila svojo magnetno kartico in prvi pokel člankov, za ponedeljek pa so mi obljubli uvod v gojenje celičnih kultur. sounds interesting, finally some real science :)

mama, kar sprijazni se, za kosilo bodo sendviči :) ti ljudje bi me verjetno poslali v norišnico, če bi iz torbe privlekla kaj drugega kot to. tudi v menzi imajo samo tisoč in eno vrsto kruha in raznorazne stvari, za tisti kruh nafilat. edina kosilu podobna stvar, ki jo lahko nabaviš, je plastičen lonček juhe (v takem pri nas dobiš kafe na petrolu:)), tako da se bom te ponudbe najverjetneje pogosto posluževala, da mi ne bo ves tisti kruh zlimal želodca skupaj. vsaj večerja bo home made, škoda samo da zaloge hrane iz slovenije pojenjajo, bo treba prešaltat na nizozemske okuse

drgač pa imajo na faksu zanimiv urnik: prideš kot hočeš, najprej imaš kafe pavzo, čez pol ure je pavza za kosilo, še ena kafe pavza, greš ko se ti zazdi ... samo rezultate moreš na koncu pokazat. kar v bistvu sploh ne zveni slabo: na dan ko vstaneš na napačno nogo pač ostaneš samo do kosila in delaš naslednji dan malo dlje. upam samo, da moj mentor ne bo imel imel takih danesjajutrine for :)

v petek mi je bilo naklonjeno lepo vreme, tako da sem se odpravla peš in lahko rečem, da je google maps pretiraval (rabla sem samo 45 min), kljub temu, da sem imela na poti zaporo kolesarske steze in sem se mogla vrnit in poiskat drugo pot, kar pa pri tej presneto pločšati pokrajini ni ravno problem, samo na prste stopiš :) mi je pa pot na kožo: vse od faksa (btw, skozi okno pisarne imam pogled na pašnik s konji :)) do Zeista sami pašniki s konji in kravami, sadovnjaki, zaplate gozda, potočki ... love it!

zvečer me je doletela spoznavna žurka tega študentskega naselja: žur sicer ni bil ne vem kaj, sem pa spoznala (in seveda takoj pozabla vsa imena) cel kup ljudi, celo biologinjo, ki je prešaltala na... ne vem več kako je rekla, ma ukvarja se s povezavami računalnika in možganov, fascinantno :)

v soboto pa Orientation day: domači študenti so nam malo razkazali Utrecht, nas peljali z barkico po kanalih (brez veze, vsi smo veselo klepetali in nihče ni gledal okoli, še manj, pa da bi kdo vodiča poslušal), do že zdavnaj izropane štacune z bicikli, pokazali so študentske servise, ki sprejemajo nenizozemsko govoreče študente (pač, posedejo te za tekoči trak, ki itak ne zastopi ne angleško ne nizozemsko XD), nekaj barov, rastavracij, sledilo je kosilo (zadeva je bila tolk pikantna, da me po prvi vilici sploh ni več motlo, da so celi kosi paprike zraven, ki je drugače ne maram) in free drink v neki diskoteki. kar se informacij tiče zame manj uporabno, je pa bilo ponovno zanimivo klepetat :)

danes je bil ničposebnega dan. spravla sem se na članke, a očitno sem po pomoti iz slovenije prinesla tudi lenobo, tako da prav veliko nisem naredila, smo pa zato z ostalimi cimri spucali celo stanovanje, tako da kuhinja ne izgleda več kot prizorišče pokola, ampak tako kot tista na reklami za IKEO :P je pa iz neznanega razloga vrglo elektriko ven, še dobro, da znam it na WC tudi v temi :)

popoldne sem peljala svojo lenobo na sprehod do najbližjega parka, in seveda namesto brat članke analizirala dogajanje: kup psov je pripeljalo svoje lastnike na sprehod (dejansko ko to gledaš, se ti zdi da pes nosi žogico nazaj samo zato, ker jo je njegovemu lastniku ful zabavno okrog metat), tip z metaldetektorjem, ki je razril pol travnika, kup kolesarjev na takih in drugačnih različicah biciklov ... že par dni sem se spraševala zakaj za vraga imajo kolesarsko stezo na obeh straneh ceste in na obeh pasova za obe smeri in danes se mi je ob štetju prometa posvetilo: Nizozemci imajo dvopasovne kolesarske steze :) mi pa še vedno ni najbolj všeč njihova biciklistična politika: po kolesarskih stezah ne smeš hodit, ker te kratkomalo pvozijo, po pločniku pa ne moreš, ker tam parkirajo svoje bicikle. da ne omenjam, da na določenih predelih pločnika sploh ni :) mogoče bo res bolš, da si zrihtam bicikel

See ya!

Jasna

Pozdravi iz Nizozemske

Hojla!

Po 3200 km sem končno spet prišla do interneta (kdo bi si mislu, kako daleč je en drobec civilizacije od druge :P). če najprej na hitro obnovim preteklih 14 dni: Nova Gorica - Milano - Sanremo - Monako - Grasse - Castellan - kanjon Verdon - L'Isle sur la Sorge - Avignon - Lyon - Bazl - Luksemburg - Brusel - Gent - Brugge - Delft - Amsterdam - Edam - Utrecht - Gauda - Utrecht, pri čemer vmes manjka še malo morje takih in drugačnih malih vasic. najboljši šok je bil 40oC v Avignonu in čez štiri dni okoli 15oC v Delftu, v Amsterdamu pa nalivi v 5 min intervalih :). no, moje potovanje se je končalo v Utrechtu, medtem ko so moji naredili še 1500 km do doma (in je že potrjeno, da so tudi srečno prispeli :P).

Prvi vtisi? Šok :) moja soba je sicer zakon, imajo pa skupni prostori dost visoko entropijo še s cajta prejšnjih stanovalcem, ampak računam, da se bojo zadeve same spravile, preden bojo meni začele it dovolj na živce, da jih bom šla čistit :P in sobo imam v osmem nadstropju, tako da ni treba skrbeti za mojo fizično aktivnost :P
mestece Zoist, kjer živim, je majhno in simpatično (sem že najdla dva parka :)), Utrecht je naredil malo slabši vtis (pač peto največje nizozemsko mesto in ves kaos, ki to dejstvo spremlja). do kampusa na obrobju mesta imam dobrih 10 min z busom, jutri pa bom probala (če ne bo dežja seveda), če je Google maps prav preračunal, da bom peš rabla 54 min :)
Danes sem se tudi prvič srečala s svojim delovnim mentorjem Josom van Puttnom. tip je totalen car :) za svoja leta je živahen, kot da za zajtrk spije dva litra kafeta, sprejel me je s takim navdušenjem, da me je kar na rit vrglo, in seveda najprej preveril, če imam sobo in vse ostalo nujno za preživetje - moja druga mama :). pripravljene je imel že vse papirje, ki sem jih moral podpisat, predstavil me je kolektivu in mi razkazal vse laboratorije na kilometer dolgem hodniku. zdej pa posluši tole: imela bom svojo pisalno mizo (ves pisalniški material časti faks) z računalnikom in osebnim geslom, svoj delovni pult v laboratoriju, magnetno kartico, ki mi bo odprla vrata v čisto vse laboratorije in tablica z mojim imenom je že na vratih :))) začela sva tudi pogovor o tem, kaj točno me veseli, da bodo nalogo za mojo diplomo temu ustrezno prilagodili. človek kar ne more verjet, kako zelo se potrudijo za nekega levega študenta iz neke desne slovenije. UNI LJ, kaj je že to? :P
zdej pa spat, da jutri spet ne zamudim na faks :P (čeprav za danes imam dobro opravičilo: nisem najdla pravega avtobusnega postajališča:P)

LP iz NL
Jasna

PS: če kdo noče, da mu smetim email nabiralnik, naj mi to javi s pritiskom na reply in to svojo frustracijo izlije (ne bom zamerla) :)