Dutch pannenkoeken

... ali po domače, FUL DOBRE PALAČINKE :)

Sem dobila občutek, da so Nizozemci nori nanje :)
Prva izkušnja z dajgorkartipaše je bila na tisti ladijci v Rotterdamu in sploh ni bila slaba, zares tipične nizozemske palačinke pa so pristale na krožniku pred mano prejšnjo sredo, ko je cel oddelek šel za kosilo v Pannenkoekenhous. Ja, tudi palačinkaste hiše imajo, ne samo ladje :)
V bistvu je bila samo ena... velika .. debela palačinka in verjeli ali ne, je bila čez glavo. če pustimo stat tiste eksotične okuse, za katere raje nisem prosila za prevod v menuju, gor najraje tlačijo sir, slanino, gobice, jabolka, različno drugo sadje (npr ananas) in zelenjavo (od paprike dalje... ma nič kar bi jaz prostovoljno jedla). No, če sem čisto natančna ne NA palačinko, ampak V palačinko.

In seveda sem mogla sprobat. tu ljudje raje kot naredijo svojo, kar kupijo že pripravljeno maso v prahu, ki ji dodajo mleko in to je to. been there, done that, ma domače so bolše :).
in kako jih pripraviš? Najprej greš v štacuno, kupiš na tanko narezano slanino, šampinjone in gaudo oz vse ostalo, kar se sliši boljše od tega, pripraviš maso za palačinke (to upam da bo šlo, drgač najdeš v zvezku od gospodinstva iz OŠ :)), segreješ ponev, daš kapljico olja in uliješ maso. Za vse tiste, ki vam je smisel življenja naredit najtanjšo palačinko na svetu ... tukaj je bolš, da je malo debelejša :) In takoj, še preden se palačinka naredi, na vrh v tanek sloj naližiš ostale sestavine v takem zaporedju, kot je njihov čas delanja, pri čemer je na vrhu tista, ki se dela najdlje (ko obrneš bo namreč direkt na ponvi). To je bil prvi recept, s katerim sem fajn zamazala kuhijo, haska pa ni bilo prav veliko, zato po optimizaciji postopka, ko sem palačinke delala v drugo, podajam svoj recept:
direktno v maso naribaj sir (ali pa nareži na kocke ... tole stanovanje pač ne premore ribeženja XD), gobice in ostale bolja ali manj sipke zadeve, ko vliješ maso na ponev pa na vrh dodaš samo še slanino ali šunko. Nizozemci zadevo začinijo še s kakšnim mletim cukrom in sladkimi sirupi, kar pa meni ne diši preveč, vsaj ne na šunko XD

Dober tek in lep pozdrav :)

Skozi puščavo v pragozd ...

Nizozemci se radi pohvalijo z rekom God created the Dutch, but the Dutch created Holland, pri čemer imajo v mislih predvsem prostrana ozemlja severne in južne Holandije, ki sicer ležijo pod morsko gladino, a so nenavadno ... suha :) Gauda, majhno, po siru smrdeče mestece, leži slabih 7 metrov pod morjem in je najnižja točka Nizozemske. Holandci pa niso le nekoliko povečali površine svoje države, naredili so si tudi čisto svojo puščavo :)

Tokrat nedeljski (sobota je bila prevetrovna in premrzla za moje stare kosti) izlet mi je postregel z naravo (končno malo oddiha od betona!).
V bistvu ne gre za pravo puščavo, je pa kar dolga zgodba. začne se 200.000 let nazaj, ko je Evropa imela svojo lično ledeno kapico, eden od cofkov pa je prilezel vse do Utrechta. Tu se je namreč končal ledenik, ki je iz Skandinavije sem pririnil kup materiala, ki danes gradi hribovje Utrechta (tisti hribčki, čez katere morem, če grem v Amersfoort). v naslednji ledeni dobi, ko je voda šla vnovič hribolazit in oblikovala ledeni pokrov, je za seboj pustila izsušeno obalo severnega morja, od koder je veter po mili volji odnašal material. In ker zakoni fizike tako hočejo, so se vsi ti peščeni delci odlagali v zavetrju Utrehtškega hribovja. Ko je na svet ponovno legla pomlad, je peščene nanose prerasel gozd, ko pa je obličje zemlje preplavilo človeštvo ... so pač mogli vse izsekat, požgat in popast.

Puščava, ali kot se temu strokovno reče - Lange Duinen, je danes umetno vzdrževano območje. Preprečujejo zaraščanje in tako nudijo čisto poseben košček sveta redkim vrstam živali in rastlin. Vsako leto tudi prenašajo pesek iz severnega na južni del peščenega jezerca (očitno veter piha večinoma v drugo smer :)). območje je bilo leta 1997 imenovano za geološki spomenik, med drugim pa sredi te puščavice leži tudi geografski center Nizozemske :)

Območje je danes raj za sprehajalce, trimčkarje, jezdece, predvsem pa pse :) Kolikor sem razumela je to edino območje v bližini, kjer so lahko psi spuščeni z vrvic. in uživajo 100/h :)


Ja, tudi to sem mogla probat :) Idejo mi je dal trimčkar, ki je bos letal okoli. jaz sem se le previdno prehodila, če si se prav potrudil, si v pesku namreč našel tudi črepinje :)


Ker se je moje koleno spomlno, da me že dolgo ni bolelo in da bi bilo dobro, da mi malo osveži spomin, kako to izgleda, sem sipka peščena tla raje zamenjala za trdna gozdna :) Nizozemski gozdovi so lepi, čisti, a v bistvu nič posebnega. urejenih imajo malo morje sprehajalnih poti in celo kolesarske poti, ki sem se jih z veseljem poslužila.


Na koncu predvidene poti sem naletela na tablo, ki je oglaševala še več kilometrov prečudovitih kolesarskih poti ... ja, zakaj pa ne, zaradi 10 km več me že ne bo pobralo .... In sem šla, proti Amersfoortu, od koder sem se nameravala usmeriti na kolesarsko pot, ki bi me preko podeželja popeljala nazaj v Zeist. A tam me je čakalo ne prav prijetno presenečenje ... tabla z načrtom poti se namreč ni več ponovila, kot se je do takrat, jaz pa si nisem prav dobro pogledala kje morem it, saj nisem računala, da bodo šparali s plehom. malo po spominu sem tako začela slediti oznaki, ki se mi je zdela najlepša, a se po kakšnih 5 km premislila ... zdelo se mi je, da se peljem nekam v tri leve, pa sonce se je skrilo za oblake, kar bi vam moglo povedati veliko o nenadnih premembah temperature :) Tako sem raje odpujsala čez tisti pravi pravcati klanec in nazaj domov. Na toplo :)

Jesen je že tu ...

Igra jutranje rose, vzhajajočega sonca in mojega fotoaparat. Hudo :)




LP iz NL

Ko ti bicikel presede ...

... ali transport na Nizozemskem na več kot dveh kolesih.


Pa saj ne da se ga Nizozemci na veliko poslužujejo ... no, razen študenti in upokojenci, k ga imajo itak zastonj. Je odlično porihtan, a precej drag, takod a se moreš vprašat, kaj je bilo prej: vsi na biciklih ali podražitev javnega prevoza :)

Naj razložim najprej, kako delujejo busi. Ja, na nafto, itak.
Celo mesto in njegovo okolico imajo razdeljeno na cone, plačaš pa toliko, kolikor con prepotuješ, pri čemer gre na zaupanje: pač šoferju poveš, do kje greš, ne glede do kje greš :)
Vozovnice stare šole so tako imenovane Strippenkaarten, kartonček z vrsticami, pri čemer je vsaka vrstica en ''stripp'', porabiš jih pa toliko, čež kolikor con potuješ + še eno za sam štart. se pravi če štartaš v eni coni in potuješ skozi nasledjo v tretjo cono, boš porabil tri stripe. ko malo preračunaš, ugotoviš da je en strip vreden bolj ali manj pol EURa (vozovnico z več strippi kot kupiš, cenejša je, al tu govorimo o centih :)), kar pomeni da za it do centra plačam 1,5 eur, za it na faks pa 1 eur, pri čemer moram omenit, da tu malo goljufam - ugotovila sem namreč, da je naslednja postaja od meni najbližje že v naslednji coni, tako da če se kot kraljevič sprehodim še 300 m naprej, se peljem za pol eura manj. 300 m =0,5 eur. Ja, prevoz tu je res drag :P.
Novodobna različica Strippenkaart je OV-chipkaart - neki podobnega kot urbana, na katero lahko naložiš kredit in se voziš, pri čemer pa s to kartico ne veljajo več cone, ampak plačaš glede na dolžino poti, se pravi se moreš čekirat ko prideš na bus in ko greš ven, je pa po mojih izračunih (predvsem na račun mojega goljufanja s 300 m), tale različica plačevanja prevoza precej dražja, namreč za sam štart plačaš 1 eur, potem pa še 0,1 eur ali tam nekje za vsak prevožen kilometer.
so pa drugače busi zelo pogosti, ob ključnih trenutkih (ko folk nori na delo in nazaj domov) tudi na 10 min, pa table imajo, na katerih piše, koliko min je še do prihoda busa (verjetno so tako živčnim ljudem olajšali čakanje - če je še 5 min pomeni da imaš čas še enega skadit :P)

OK, z avtom bo torej ceneje .... ne, ne bo. parkirnine so za eno očke vn iz glave (v garaži v mestu je celo 5 eur na h če se ne motim), pa tudi veliko več časa porabiš, saj se ponavadi kaj hitro zatakneš v koloni, medtem ko imajo busi čisto svoje pasove in so tako brez zamud zaradi zastojev. pa gorivo je drago, to je tudi kar pomemben detajl :) malo v to kategorijo spadajo tudi motorji, a ti se večinoma vozijo po kolesarskih stezah, tako da so jim sicer avtomobilski zastoji prihranjeni, ne smejo pa divjat, da ne zgazijo kakšnega kolesarja v kolesarskem zastoju :)

Vlaki so ... Ugani, ugani! ... Ja, tudi vlaki so dragi! :)
samo so pa kar hitri pa udobni, točni in pogosti :), in Nizozemska ima za razliko od Slovenije zares dobro želežniško mrežo, z vlakom lahko prideš skoraj do vsakega večjega mesta. in imajo dvonadstropne vagone, tako kot busi v londonu :)

In na koncu je tu še pešačenje: gre počasi, ponekod manjkajo pločniki in upaš da imaš dovolj visoko zdravstveno zavarovanje, ko si se prisiljen sprehodit po kolesarski stezi, a gorivo je kar poceni (hrana v supermarketih v bistvu ni pretirano dražja kot pri nas, če sploh), nimaš problemov s parkplacem in postaneš član častnega reda pešakov, ki pa ne šteje prav veliko privžencev ... v bistvu tako malo, da se ti med seboj pozdravljajo, če se srečajo :)

Torej, ko si na Nizozemskem, do as Dutch do: BUY A BIKE!

Amersfoort

Heh, še ko si želim zjutraj dooolgo spat in da bi bil zunaj dež, se zbudim že ob osmih in zunaj prečudovito sonce. tako se je moj prvotni plan zabušavat cel dan zamenjal z dvigniritinspokajseven planom. po kratkem posvetu z GoogleMaps me je odneslo na kolo in proti Amersfoortu, 750 let staremu mestu z ličnim srednjeveškim centrom kakšnih 15 km stran. in morem rečt da tako hribovite poti že dolgo ne: kar dva antropogena nasipa čez avtocesto, najdu pa se je tudi čisto prav pravcati hrib, ki ga pa vsega skupaj ni bilo niti za Rožnik.

Do mesta sem najdla brez problemov, bicikel pustila ob prvem še ne povsem zaparkiranem drevesu in se zapodila v množico ljudi, ki se je drenjala po ulicah. pač tu je sobota dan za šoping, glede na to, da se sicer bolj ali manj vse trgovine zapirajo okrog petih (različni supermarketi še vztrajajo do osmih), takrat pa tudi večina ljudi konča z delom. Mestece je kar lušno, precej trgovinic in uličic, okrog centra se tudi vije kanal (če ste slučajno upali na kakšne svetle izjeme brez XD), je pa cel center zaprt za promet, kar je zlo fajn, zgazijo te tako lahko le nori kolesarji.

Prva in najvišja stvar na katero nabašeš je seveda Tower, v tem primeru Onze Lieve Vrouwetoren, ki pa je neverjetno podoben tistemu v Utrechtu (arhitekti so tle čisto brez domišljije). visok je 96 m, postavljen v 15 stoletju.










V samem centru mesta je, ko verjetno vsako soboto v čisto vseh zakotnih vasicah, sejem. Se mi zdi da se nanje že navajam, saj nisem več tako neznansko navdušena, ko kakšnega najdem, se je pa še vedno lušno sprehodit med stojnicami, še posebaj če so polne rož ali sladkarij :P

naslednja znamenitost na mojem seznamu je bil Amersfoortse Kei, 7157 kg težek ledeniški balvan, ki ga je leta 1661 v mesto privleklo 400 ljudi. šlo je za stavo med dvema plemičema, da lahko prepričata ljudi, da naredijo nekaj nesmiselnega in jih zato plačata a pivom. Ljudje iz sosednjih vasi so se začeli delati norca iz njih, zato so kamen zakopali. 1903 so ga nazaj odkopali in razstavili kot spomenik. Imajo kar dober smisel za humor :P

Sledil je sprehod ob ostankih mestnega obzidja in kosilo ob kanalu v družbi račk in ribiča, ki je iz vode vlekel centimeterske ribice (upam, da ne za kosilo). dokončala sem sprehod po parku in skozi mestna vrata (pač malo večja luknja v obzidju) šla naključno lutat po mestu, če bi slučajno najdla še kaj zanimivega. center na žalost ni pretirano velik, tako da ko sem že v tretje prišla na trg, kjer me je čakal moj bicikel, sem se preprosto usedla nanj in šla domov. Aja, pa izgubila sem se za nazaj, tako da sem mogla čez tisti prav pravcati hrib kar dvakrat, preden sem najdla nazaj na Utrechtweg, ki me je popeljala domov :)












Pa še zanimivost: vsi semaforji v mestu imajo namesto moškega žensko :)






Lep pozdrav iz še vedno sončne Nizozemske :)

Happy as a Campy!

Ja, vsak dan se v laboratoriju naučim nekaj novega :) Tokrat so me presenetili z dejstvom, da pravzaprav obstaja več načinov definiranja parametrov v zanosti kot bi si človek tko na hitro predstavljal, tako da počasi počasi ugotoviš da so Work disscussion sestanki, kjer se cel oddelek zbere v premajhni sobici in vsak pove kaj je delal v preteklem tednu, pravzaprav bolj super zadeva kot je izgledalo :) Pri čemer moram najprej povedat, da se mi je že v osnovi zdelo super, predvsem če imaš kakšne probleme z raziskavo. tu imaš namreč priliko vse frustracije stresti na list s sprintanim čudnim grafom in ostali te veselo obmetavajo s predlogi, kaj je narobe in kako bi lahko to razložil. zelo bi bilo dobrodošlo, če bi tako Ameriko odkrili tudi v Sloveniji :)

Kakorkoli, da se vrnem k današnjemu WD: besedo je imel raziskovalec, ki se je s preprosto in na trenutke nekoliko polomljeno angleščino trudil povedati, kaj je počel. testiral je namreč nek reagent, ki se v prisotnosti oksidantov obarva pinky in jamral, da ne more videt kdaj se obarva pinky, če vse skupaj poteka v pinky mediju za celične kulture (medij ki ga tukaj uporabljajo ima namreč dodan fenol rdeče, ki je pH indikator). pri čemer naj omenim, da ga je hotel uporabiti za dokazovanje, da bakterije (Campylobacter jejuni) porabljajo oksidante, ki jih izločajo celice, kar ni bila ravno primerna uporaba reagenta. in ko so si po veliko ovinkih končno prišli na jasno kaj sploh dela (no, meni še vedno ni), je raziskovalec zaključil, da bakterijam paše, da so v iti flaškici s celicami, ki izločajo oksidante. pa ga big boss (Jos) vpraša, kako je izmeril, da jim je všeč. Pa model pribije:
"You know, they were swimming arround quickly, they looked happy!"

Jap, happy as a Campy! Upam samo, da moja naslednja naloga ne bo optimizacija lestvice za merjenje sreče bakterij :) Čeprav tole s PEI transfekcijo mi gre kar dobro, folk se že zanima, kdaj bo fertik :)

Lab-idiot na pohodu :)

Ahoj!
Ja, še vedno diham... samo malo lena postajam :) če sem čisto iskrena, sem cel teden kot nora spravljala slike z roadtripa skupaj, tako da jih lahko danes s ponosom objavim: http://picasaweb.google.si/jasna.lojk/RoadtripNaNizozemsko?authkey=Gv1sRgCNTgh9Sfj__t4wE#
če link slučaj ne dela, mi pa sporočite. in če lahko nalimam zraven še malo statistike: posnetih je bilo vsaj 1739 slik, obdelanih 1096, objavljenih 746, tako da vsaka čast, če se vam uspe skozi prebit XD Jaz sem rabla en mesec :)

Drgač pa v preteklem tednu običajna zgodba.

V ponedeljek sem začela z optimizacijo neke nove metode za transfekcijo, ki naj bi uporabljala veliko cenejše reagente in vse bolj se mi dozdeva, da mi bo naredila kar nekaj sivih las... No, v bistvu si jih delam sama. Najprej naštudirat metodo ... ok, kup člankov, ampak zakaj isti reagent uporabijo vsakič drugače?! Kere standardne metode, ej. Tako da mi je najprej nekaj ur pobralo pisanje metode, naslednji dan pa še nekaj dodatnih ur in obilico živcev računanje koncentracij, namreč narediti sem mogla več paralelk z različnimi razmerji reagentov, da bi ugotovila, katero je najbolj ugodno. In sledilo je pipetiranje, ki pa je bilo neverjetno sproščujoče v primerjavi z računanjem ... vse do sedmih zvečer :) Vse lepo in prav, če en bi narobe zmešala reagenta za določanje efektivnosti transfekcije ... res da sta na isti polici, ma kako lahko sfališ flašo, na kateri je drugačen napis, je druge velikosti in druge barve?!?! In si rečeš, v drugo gre rado, v petek naredim vse še enkrat, transfekcijo sem šla delat celo v soboto, da bi bilo čim prej, in pozabim zamenjat medij. Ijaoooo... Malo upanja še ostaja, da bo zadeva vseeno šla skozi, ampak se tolažim, da boljše sedaj, kot pol, ko bo šlo zares :). Upam samo, da me ne brcnejo ven iz laboratorija predčasno :P Aja, pa dobila sem čisto svoj set tistih ta dragih pipet :) Spoznala sem tudi svojo pravo mentorico, ki se je v četrtek vrnila z dospusta. Ful prijazna, tako kot vsi ostali na oddelku :) Mi je pa šefe še kar naprej za petami, še posebaj, ko delam tole ta novo transfekcijo. Ful je radoveden, kako bo ratalo, jaz pa vsakič znova zafrknem, lol.

No, pa še tredicionalni sobotni izlet, ki se je začel s potjo v laboratorij in dveurnim pipetiranje ... ko bi si vsaj vzela še tistih 10 min za zamenjat medij -.- Kakorkoli, s Kasio sva bili dogovorjeni, da se ob 11:00 dobiva v centru Utrechta, jaz pa sem že na vsezgodaj zaspala,... no, zbudila sem se že, potem pa čakala na zvonenje budilke, ki ga pa ni bilo. Presnet mobi. Na fakulteto sem tako prišla kasneje kot načrtovano in ob enajstih me je šele iz laboratorija odneslo, kaj šele, da bi bila že v centru, kamor pa sem prišla v 15 minutah (kaj vse naredi adrenalin). A Kasie ni bilo nikjer. Kasneje se je izkazalo, da sva se malo narobe razumeli in je mislila, da ji bom sporočila, ko štartam iz laboratorija, tako da sva šli na koncu vsaka zase na šoping :) Najprej sem po dolgem in počes prešetala cel center mesta, pri čemer sem se namenoma izogibala štacunam s cunjami, vseeno pa sem si kupla sve kapi, tako da bo mama vesela :). predvsem pa sem najdla parkplac za bicikel in pot nadeljevala peš (med ljudmi pač ne gre vozit slalum :P). Želodec me je prisilil na sendvič pavzo ob kanalu, od koder sem šla naprej do tržnice. Cel Utrecht je bil tam, sploh nisi imel kje hodit! Ribe, siri, sadje in zelenjava, cunje, čevlji, torbice, kozmetika, bižuterija, kolesarska oprema, mala zbavna elektronika, starine, knjige, ... ni da ni, pa tudi cene so večinoma nižje kot v trgovini. Zraven tržnice je OGROMEN nakupovalni center (altro ke BTC), po katerem sem se izgubljala do petih, ko se trgovine zapirajo. Tudi tu si zaradi gužve mogu hodit po stropu, če si hotu kam pridet. Najdla sem eno super štacunco z matrialom za risanje, kjer simajo med drugim liste za origami in spet me je prijelo, da bi izdelovala kusudame in jih, zakaj pa ne, malo raztalala po oddelku :)

Ta teden pa še izjemoma nedeljski izletek. No, v bistvu bolj zaradi nizozemske navade izkoriščanja lepega vremena kot kakšne pretirane volje po svežem zraku, sem peljala bicikel na sprehod do gradu v Zeistu. Grad sicer ni nič posebnega, pač ena mal večja bajta, je pa zato park okrog fuuuul lep, a ga ne bom opisovala, poglejte slike :)

Ena za mamo: jaz in moj bicikel pred gradom :)
Je bilo kar težko najdet prazno klopco, zunaj je bilo precej ljudi in nekateri so samo sedeli na soncu in brali knjige - pač, sonce je tu treba izkoristit :)

Tale malo večja bajta - Slot Zeist