It's great to be back ...

I believe I can fly

What I like about flights?... the clouds ...

trenutek, ko se skozi neskončno belino dvigneš nad nov svet in krila letala zarežejo v prostrano pokrajino puhastih hribčkov, ki se nekje za obzorjem prelije v meglice, čez katere sonce steguje svoje rdeče, oranžne in rumene roke. in letiš med tančicami, ki sramežljivo skrivajo mavrico, vse dokler se sonce ne potopi v oblake in za seboj pusti le še žareče lise in svojo pravo podobo popolnega kroga.

Ja, prvič v življenju sem sončni zahod videla iznad oblakov ... nepozabno :)

Aljaž je najdu Utrecht

Skrajni cajt morem rečt, glede na to, da sva se o tem začela pogovarjati že Septembra :) Hvala bogu, da se nizozemci vsake tolko spomnijo organizirat kakšen entomološki simpozij v bližini Utrechta :)

Kakorkoli ... ker moje sposobnosti turističnega vodiča niso doživele nikakršnega preboja (čeprav se moram pohvalit, da je bil tokrat seznam potencialnih porabnikov časa nekoliko daljši), se je morala najina raziskovalna žilica omejiti na Utrecht ... že zato, ker če spiš do desetih pač zmanjka časa za daljše podvige.

z biciklom po zasneženi kolesarski stezi do mesta, pri čemer je zmrznila in odmrla približno polovica prstov na rokah in nogah, čemur je sledil sprehod po centru, ki je zahteval davek še druge polovice prstov. in če je slučajno kateri bil bolj slabo zamrznjen, sva zanj poskrbela med kosilom ob kanalu in hranjenju lokalne perjadi. nekatere race so skoraj tako pogumne kot ljubljanski vrabci - jejo iz roke :)

Je pa zato bil tisti čaj zlata vreden, pa še lokal je bil za razliko od mesta prav lepo božično okrašen :) Pa še na Domtower, da sem si lahko končno naredila banner z zimskim motivom in celo z lastno fotko (prejšnjo je v dobre namene prispevala Kasia), načrtovani večerni sprehod po mestu ob opazovanju lučk, ki niso bile kaj omembe vrednega, pa se je kaj hitro končal v restavraciji na glavnem trgu ob kozarcu kuhanega vina.

naslednji dam nama je zagodlo vreme, ki se je odločilo s 30 cm snega nizozemsko odrezati od sveta... in same sebe. kolesarske so bile globoko pod snegom, avtobusi/vlaki/letala niso vozila, tako da sva se odločila popasti lenobo in ostati doma - gazit do centra bi bilo samomorilsko :) ... kot se je izkazalo zvečer, ko smo na žuru za rojstni dan cimre od Rachel slavljenko čakali kar uro in pol ... pač, s kolesom je šla v center :)

Za nevernike, še dokazno gredivo.

Zaradi lenobe moram tokrat napisati LP iz NG :)

I'm going home, baby!

Hladilnik spraznjen
soba popucana
roža zalita
kufer spakiran

I'm going home, baby!

Kusudama project: DONE

Jej, končno, tole se je pa vleklo :) na žalost se je nekaj fotografij izgubilo v procesu (ja mama, sej vem da bi mogla takoj spravit tja kot spada), a mislim, da preživele dovolj nazorno pokažejo, zakaj sem tako vesela, da je fertik :)

Stage 2:

Stage 3:

Stage 5:

Skupaj je bilo narejenih 19 kusudam, se pravi zvitih 1140 listkov, veliko rožic in na pol zvitih listkov pa se še valja po škatlah in čaka na boljše čase, ko me bojo spet zasrbeli prsti. Vse razen ene žoge so že končale pri izbranih lastniki :)

Če so slučajno koga zasrbeli prsti, so navodila tule.

LP

-11oC

Kje je globalno segrevanje, ko ga človek rabi?

Toliko o milih zimah ...

Posledice snežnega viharja; impozantno za gledat (skozi okno), a raje ne za doživet :)
Vseeno pa moja pot domov še nikoli ni bila tolk luša ... OK, je bila, samo sem bila brez fotoaparata :)








Hehe, tole bo fotoblog ratal :)

LP

Hey, Mr DJ!

Verjeli ali ne, tudi Nizozemska ima glasbenike, in to take čisto ta prave (kar je v sloveniji bolj redkost kot pravilo). Že pred časom sem po faksu strašla z listkom papirja, naj mi napišejo svoje priljubljene, pa tudi manj priljubljene domače glasbenike. seznam sicer ni bil prav dolg, nekaj sem jih iz zdravstvenih razlogov raje spustila (pač tudi nizozemska ima svoje fredije), tule je pa končni izbor :)

Blof: Midzomernacht
Holiday in Spain (Counting Crows)

De Dijk: Huil Maar Niet
& Salomon Burke - Hold on tight

Within Temptation - Angel
Memories
Stand My Ground

Alain Clark - Good days
Father and a friend

Krezip - Out of my bed!

Jan Smit - Als de morgen is gekomen

Acda en de munnik - Niet of nooit geweest

Marco Borsato - De Bestemming

Normaal - Oerend hard

Go back to the zoo - Electric

Tiesto - Elements of Life

Nick & Simon - Pak Maar M'n Hand




In kaj imajo Nizozemci radi? Tole imajo na radio postaji, na katero so naštimani vsi radiji v laboratoriju, najverjetneje na shuffle/repeat:
Bruno Mars - Just the way you are
Taio Cruz - Dynamite
Rihanna - Only Girl
Usher ft. Pitbull - DJ Got Us Falling in Love Again

In iskreno upam, da bodo po novem letu zamenjali playlisto, jih vem že na pamet -.-

LP

Wireless

Jaz pa vem, zakaj sem še vedno na kablu ... ko je kaos na pisalni mizi prevelik in ne najdeš prenosnika, samo slediš kablu ... :)

Ho-ho-ho!

Ja, veseli december. Ponovno -.- Ljudem se trga, prejšnji vikend, ko sem se po Paulinem nasvetu odpravila po novoletnih nakupih, da bi se izognila največji gužvi, si ob doživetih prozorih, ko so ljudje v nakupovlanih centrin in na tržnici hodili en po drugem, raje nisem predstavljala, kako je izgledalo tale vikend. namreč, če ima cel svet tistega skomercializiranega rdečega debeluha od Coca-Cole, morejo bit Nizozemci seveda izjeme, in imeti Sinterklaasa, in to na današnji večer!

No, v bistvu ni samo nizozemska pogruntavščina, poznajo ga še belgijci in še v nekaj zakotnih državicah izven EU, pri čemer ga kot Sv. Nikolaja poznajo širom sveta, le da ima manjši pomen. praznujejo ga na dan Sv. Nikolaja, se pravi na današji večer oz jutri zjutraj in kolikor sem lahko povzela iz navdušenih Lindinih pripovedovanj, je to tisti dobri nož, ki tu nosi darila. Običajnega božička večinoma ne praznujejo, dedek mraz pa je itak izpod triglava in ne bo lezu sem gor.
Zadeva dela na iste fore kot vsi ostali; če ne boš priden, ne boš dobil ničesar, le da so to izpopolnili do perfekcije :) Ampak da začnem na začetku.
Sicer izvira iz krščanstva, a običaj ki se izvaja dandanes ni več tako tesno povezan z vero, možno pa je potegniti tudi nekaj vzporednic z legendami o germanskem bogu Odinu. Današnja legenda je povzeta po knjigi Sint Nicolaas en zijn knecht (Saint Nicholas and His Servant) napisane leta 1850 izpod peresa Jana Schenkmana. Moderni Sinterklaas tako jezdi na belem konju Amerigu, spremljajo pa ga Zwarte Piete, pomočniki v pisanih oblekah in z obrazi pobarvani v črno (tole ne bi šlo prav gladko skozi tam čez lužo, ... črni pa so baje zato, ker plezajo skozi dimnike, lol), na Nizozemsko pa prispe iz Španije s parnikom, kar je lih tolk da ne nacionalni praznik. V pristanišče ga vedno pride pozdraviti ogromna množica, pa ne samo otrok, dogodek je predvajan na nacionalni televiziji. Sinta se nato sprehodi, ups, jezdi po ulicah, Zwarte Piete, ki ga spremljajo, pa okrog mečejo razne sladkarije, predvsem pa Kruidnoten, majhne okrogle piškotke, tipične za ta dogodek. še isti dan se njegovi dvojniki pojavijo v vseh večjih mestih po Nizozemskem. In kako so nizozemci to razvili do perfekcije? Sinta v NL pride na soboto, cca 14 dni pred dejanskim praznovanjem, tako da so otroci teh 14 dni pridni ko angelčki, da jih Sinta slučajno ne bo vidu delat lumparije :)
razdeljvenje daril je običajno, pri svetlobni hitrosti, ki presega vse fizikalne zakone, se baše skozi dimnike in v čevlju, ki ga otroci pustijo ob kaminu, oz v modernih cajtih, ob radijatorju, pusti darila, ki so običajno raznorazne sladkarije in sadje, pri čemer otroci poleg čevlja nastavijo tudi kakšen korenček za konja. Zelo popularne so naprimer čokoladne črke, ki so jih trenutno polne trgovine.
Je pa to veliko bolj družinski praznik, kot je pri nas. Nizozemci imajo navado, da večino daril izdelajo sami in ta naj bi simbolizirala nekaj, kar se je obdarjeni osebi dogodilo v preteklem letu. vsak družinski član dobi drugega člana, ki mu mora nekaj izdelati in napisati pesem, ki mora po možnosti imeti smisel. Paula mi je pripovedovala, da je lansko leto iz kartona izdelala bratu modelček avtomobila, letos pa izdeluje darilo za mamo. glede na gužvo v nakupovalnih centrih pa predvidevam, da se obdarujejo tudi na običajen način :)

No, sedaj, ko sem se ob pisanju tega najedla kruidnotenov, vas lepo pozdravljam, in lepo praznujte Miklavža!

Let it snow!

Hmm, vse tiste govorance, kako ima nizozemska ponavadi samo nekaj dni snega so se nekam potuhlne. Danes smo imeli cel snežni vihar, ki je 5 cm snega na mojem balkonu nadgradil na 20 :) In spet me je nekdo opozoril, kakšno srečo imam ... vihar se je začel 5 min po tistem, ko sem se vrnila domov s faksa in se kar ni hotel nehat :) Upam, da snežne službe delajo tudi čez vikend, sicer bo jutri zabavno na poti na faks :)

pa še par fotk od danes; pot na faks je še vedno tako slikovita kot je bila, samo bolj črno-bela :)

In že ko smo pri fotografijah, kaj menite o tem?

LP

http://www.youtube.com/watch?v=AOc03QtGVIc&feature=player_embedded
Lih tko, če ga slučaj še kdo ni vidu :)

-4, pa kaj!

Ne, nimate samo vi snega!

Res da so ga tu napovedovali že prejšnjo sredo in sva se z Josom hecala, da bodo tokrat Nizozemci imeli sneg pred Ljubljano, pa ste nas prehiteli. Prvič je snežilo v soboto, ma lih toliko, da si se spomnu kako zgleda sneg v fris, a zares pobelilo je šele v ponedeljek. Hehe, kolk je bil moj cimr iz Indije hecen, ko je dol letel s fotoaparatom, cel navdušen :) In se mi zdi da je edini. Folk vozi/hodi/kolesari ko po jajcih, vsi jamrajo kolk je mraz, pločniki so že na debelo pomrznjeni, busi in vlaki imajo zamude, kolone na cestah so neznansko dolge ... ampak nič zato, kolesarske poti so splužene :) (pločniki niso, grrrr) in promet na njih ni nič manjši. Bike forever!

LP iz belega Utrechta!

Den Haag

Ha! Katero je glavno mesto Nizozemske?
Če vprašaš Nizozemca, ima Nizozemska dve glavni mesti: Amsterdam, ki je uradno glavno mesto, in Den Haag, kjer je parlament in kraljica. Očitno tudi njim ni ušeč Amsterdam :P

Tokrat se bom o mojem petkovem izletu v Den Haag (ki je tudi bil v organizaciji ESN) bolj malo razpisala na blogu, saj sem se malo bolj kot običajno izprsla pri opisih slik v Picasi.
Drugače pa običajen izlet: najprej vodena tura po mestu, ki je kar lušno, predvsem pa polno zanimivosti, ogled muzeja Escher, za katerega si nikoli ne bi mislila, da mi bo všeč, nato pa s tramvajem do tako opevane peščene obale. na žalost smo bili dovolj pozni, da nam je sonce obrnilo hrbet, z nočjo pa se je že tako močnemu vetru (ki naj bi bil za te kraje zelo značilen) pridružil še dež, tako da bi mi lahko obala ostala v lepšem spominu kot mi je, vseeno pa človek ne more ostati ravnodušen pri tako ogromnih valovih ... takih namreč še nikoli nisem videla ... res je cajt, da se končno spravim v praksi stestirat moj izpit za čoln :). počutila sem se kot ekstremni fotograf, stat sredi pomola, se držat za drog in tiščat fotoaparat ob ograjo (da je tistih 10 sekund ostal pri miru), med tem ko po tebi udrihata veter in dež. hudo :) Kaj vse človek naredi za eno fotko :P

LP iz jesenske (dež + veter + jesensko listje) Nizozemske :)

You've got mail!

Tko pa zgleda, ko mama pošilja časopise na Nizozemsko, da ne pozabim kako strešice zgledajo :)
Zadeva je potovala 9 dni

Mateja na obisku

Ugotovila sem, da sploh ni tako enostavno bit vodič po mestih, ki jih še sam dobro ne poznaš. ja, saj živim v Utrechtu že dva meseca, ampak še nisem najhujši primer ... kolegica na faksu je tu vsaj tako dolgo, pa ji še ni zneslo do centra, pri čemer živi veliko bližje centru kot jaz :) Je pa biti vodič odličen način, da mesto spoznaš ... z improvizacijo :)

Ta vikend sem namreč preživela v družbi Mateje, za tiste ki je še ne poznate, moje kolegice s faksa. Prišla je že v četrtek zvečer, in po 18 urah vožnje iz vlaka priskakljala neverjetno dobre volje. morem probat tudi jaz, očitno je ful zabavno :P Prišla sem jo iskat na postajo in ji tako prihranila iskanje busa (postaja je kar velika, pri čemer dejstvo, da se neopazno preliva v ogromen nakupovalni center vsekakor ne olajša navigacije), ter lomljenje jezika, da bi šoferju dopovedal, do katere postaje naj te pelje. presneta nizozemska imena, jaz še vedno ne morem pravilno izgovorit imena kampusa -.-

V petek zjutraj sem ji najprej strila okusiti moje delovno življenje. petek je namreč dan za rihtanje celic, da bolj ali manj brez pretiranih pretresov dočakajo ponedeljek, kampus pa je tako ali tako, ... no, z malo ovinka, na poti v Utrecht. Najprej sem ji razkazala laboratorije, nato pa sva se še malo sprehodili po kampusu, saj je nekaj zgradb arhitekturno kar ... impresivnih :) nato pa na bus in v mesto. sprehodu med najbolj znanima trgoma v Utrechtu (De Neude in Dom square) je sledil sprehod ob starem kanalu, pokukali pa sva tudi v nekaj zanimivih trgovinic, ki jih pri nas ne najdeš ... no vsaj jaz jih še nisem, pa Mateja očitno tudi še ne :)
Biti vodič je tudi pomenilo, da sem imela dober izgovor, za se končno povzpet na Domtower, glavno atrakcijo Utrechta, s kar zanimivo zgodovino. danes namreč med cerkvijo in zvonikom leži Dom square, včasih pa so ju povezovali zidovi katedrale. slednjo so namreč gradili dobrih 400 let in to po kosih, saj jim je primanjkovalo denarja. tratji del, tisti, ki je povezoval katedralo in zvonik, je bil zgrajen zadnji in približno tako, kot naši gradijo avtoceste ... peč, nisi ga smel preveč grdo pogledat, za kar pa je kar dobro poskrbelo neurje. leta 1674 so tako zadovi padli in danes morejo župniki čez trg, ko je treba zvonit. Ne, ne se samo hecam - na kar zavidljivo zbirko zvonov (vsi skupaj naj bi bili drugi najtežji nabor zvonov v EU) lahko zvonijo oz torkljajo samo najboljši, izšolani zvonarji. Tower ima dva seta zvonov... prvega sestavlja 14 ogromnih zvonov, na katere zvonijo samo ob najpomembnejših praznikih, kot sta npr božič in velika noč, drug set 50 manjših zvonov pa je namenjen zvonenju ob vsaki polni uri, četrt čez, ob pol ... pri čemer ločijo 4 različne melodije, tako da ljudje vedo koliko je ura, ne da bi pogledali (ne gre za klasično štetje zvenov, ampak dejansko melodijo). na slednje tudi torkljajo, kar sva imeli tudi čast poslušati. Povzpeli sva se relativno pozno, saj prej ni več bilo na voljo kart, tako da sva bili deležni nočne panorame Utrechta, kar je tudi čisto svoje doživetje. In končno bom lahko naredila banner iz svoje fotografije :)

Sobota je bila dan za Amsterdam :) Nisem bila dovolj pametna, da bi si pravočasno zrihtala kakšen pameten zemljevid, a kdor nima na papirju more očitno imet v glavi :P saj sem naju s provizoričnim zemljevidom v vodiču in po spominu brez problemov pripeljala od glavne postaje do tržnice cvetja :) hvala hvala, ni treba aplavzov :P
ko sva se tako napasli na kilometrih čebulic, gomoljev in lončnic, nabavili zalogo črnih tulipanov in razglednic in si privoščili nizozemsko kosilo (sendvič, kaj pa drugega :P) sva se odpravili na glavni trg, izpolnit obvezno kvoto cerkva in drugih kunštnih nepremičnih, nato pa preverit, kaj se podnevi dogaja v rdeči četrti, na poti pa sva zavili še v nekaj podobnega muzeju marihuane, ki je trenutno zaprt. in imeli so čisto tapravi vrt marihuane v kleti, kot v filmih :P Manjkat ni smel niti muzej erotike in seveda šoping :) za razliko od običajnih nizozemskih mest, so štacune v Amsterdamu tudi ob sobotah odprte kar dolgo :) Potem pa zmatrane domov ... hvala bogu za udobne vlake :) Je pa Amsterdam malo popravi prvi vtis, mogoče zato, ker je bilo veliko manj turistov in kolesarjev, še vedno pa ne dovolj, da bi rekla, da mi je mesto všeč :)

nedeljski plani so seveda padli v vodo ... lužo, če sem lahko malo bolj natančna. zjutraj naju je namreč pozdravil dež, kar sva z veseljem izkoristili za dolgo poležavanje, ki se je nadaljevalo z zajtrkom ob fajn filmu, popoldne, ko je vreme prišlo malo k sebi, pa sva se sprehodili do gradu v Zeistu, od koder naju je čez kakšno uro pregnal mraz in lakota, tako da sva dan zaključili na toplem, v istem slogu kot sva ga začeli :)

Za malo boljšo predstavo so tu še fotke.
Mateja, upam da si uživala! :)

LP

Na jug, na jug!!

Ja, še en izlet, tokrat bolj velikopotezno, saj ni bil v moji organizaciji. Jaz bi raje šla na sever :P
ESN Utrecht, Erazmus študenstka organizacija, je orgnaizirala t.i. Discover Holland Weekend, izletek na skrajni jug Nizozemske, ki je trajal dva dni. zraven je šlo toliko spremljevalcev, da sem se počutla kot v vrtcu :)

Odrinli smo v soboto na vsezgodaj zjutraj (vstat je blo treba, in to med vikendom -.-), prva postaja pa je bil Arnhem, kjer so nam dali tri ure za si ogledati Openluchtmuseum. Kaj je to? Prevedi ime :)
gre za nekakšen park, v katerem so zbrali različne zgradbe iz vse Nizozemske iz različnih obdobij, od mlinov na veter, kmetij, tipičnih nizozemskih hiš, celo cerkev se najde. Ne gre za ponaredke, ampak dejanske zgradbe, ki so včasih stale nekje drugje. še vedno mi ni jasno, kako jim je to uspelo, ampak ideja je huda: na enem mestu je zbrana cela nizozemska zadnjih 200 let. po parku vozi tudi starinski tramvaj, za popestritev pa lahko najdeš tudi čisto prave ljudi, našemljene v oprave izpred XY let, ki prikazujejo kako so včasih delali/živeli (npr. kovač, ki je pred tabo naredil kakšno stvar, ali pa fotograf, ki te je našemil v opravo izpred 60 let in te fotografiral za bajne denarje), ogromno pa je bilo tudi aktivnosti za otroke. seveda ni manjkala niti kmetija z živimi živalmi in pa dečve v nizozemskih narodnih nošah. manjkala ni niti pivovarna (en liter piva 7,5 eur ... halo!), muzej transporta v želežniški postaji (pač še ena od bajt, ki so jih prinesli sem), nek frikiš muzej, v katerem si lahko npr videl raztavo vrečk za bruhanje z letal, zbirko križev, sobo, polimano s članki, ... in pa še delujoča sirarna. Zakon zadeva, malo crepy so bile le lutke v nekaterih zgradbah, ki sicer niso izgledale povsem žive, ampak dost grozne, da sem šla na hitro mimo.
ena od aktivnosti za otroke (ja, tudi to je bilo treba sprobat :P) je bila tudi pobiranje ščink s kitajskimi palčkami ... vsaj za nekaj se je moj trening splačal :P

naslednja postaja tega istega je bil Erlecom, majhna vasica blizu Nijmegena (saj ne da vam to kaj več pove ...), kjer smo si sposodili tandeme in se zapeljali po okolici. zadeva je bila zanimiva prvih 10 min, ko sem še imela veliko dela z ravnotežjem in krmarjenjem, ko pa enkrat skapiraš, gre brez problema. vsaj vožnja, štarti so vse kaj drugega ... če jih sploh preživiš :P Preostanek poti sem se tako zabavala s klepetanjem in absorbcijo prečudovite okolice, za katero stavim, da je ob lepem vremenu še lepša. vozili smo se namreč po nasipu, obdanim s polavljenimi polji, med katerimi je tekla celo plovna reka. območje se imenuje Ooij polder. Saj bi kaj fotografirala, a med vožnjo mi zaenkrat to rata samo z mojim biciklom :)

Prenočili smo v Arcenu, znanem predvsem po pivovarni, v kateri varijo baje najboljše nizozemsko pivo Hertog Jan (Duke Jan), takoj po večerji (naj bi bilo nekaj tipično nizozemskega, ma meni se ni zdelo nič posebnega) pa je bil pub, ki ima direktno pivovodno povezavo s pivovarno, naša prva postaja. sej pivo ni blo slabo, ma kdo sem jaz za to ocenjevat XD
Sledila je wanna be zabava, a folk se je večinoma zaposlil z igranjem družabnih iger in klepetanjem, kar glede na izbor glasbe sploh ni bilo čudno. ibaje ta glasba še ni bila tolk kriza, da običajno v klubih vrtijo še večji poden od tega, kar sem slišala iz več neodvisnih virov, tako da bo že držalo XD ... Nizozemci očitno nimajo okusa za glasbo :P kljub vsemu pa sem se spravla spat šele ob treh ... hvala bogu, da se je ravno ta vikend zamenjala ura na zimski čas, sicer ne vem, kako bi zjutraj vstala, sploh ker zložljiva postelja ni bila med najbolj udobnimi na svetu. še dobro, da so moje biološke kosti vajene vsega hudega, z večglasnih zborovskim smrčanjem pa se kar ne morem sprijaznit.

Naslednje jutro smo se odpeljali v Haler na eno od turističnih kmetij, kjer lahko med drugim igraš Boerengolf, ... hmmm, prevod ... kmetavzarski golf? Gre za Nizozemsko različico golfa, ki jo igraš s pritlikavo nogometno žogo in palico, na koncu katere je tista tipična nizozemska colka ... pač ne morejo iz svoje kože :) in to še ni vse! Igraš na pašnikih okrog kmetije, pri čemer so ti ovira ograje, krave in seveda, kravji dreki! aja, če zadaneš kravo dobiš minus točke, drgač pa običajen golf :) razdelili smo se v dve skupini po pet, pri čemer je vsak udarec zadal drug igralev in smo igrali eni proti drugim. gre bolj za srečo kot kakšno tehniko, še posebaj, če si do kolen v dreku :)

Zadnja postaja je bil Maastricht, eno najstarejših in najbolj slikovitih Nizozemskih mest. zgrajeno je bilo še pred kristusom in bilo skozi vsa obdobja pomembna in zelo zaželjena postojanska zaradi svoje strateške lege in bližine reke, ki je bila za mesto pomemben vir bogastva. mesto ima kar sve mestni obzidji (tisto iz časov lokostrelcev ni bilo najbolj primerno za čase topov :)) in več kot cerkva. mesto najprej deluje nekam domače, saj stoji na hribčku, dokler ti vodička ne pove, da je tisti hribček pravzaprav kup smeti, ki se je vsa ta leta nabiral v mestu, folk pa je očitno kar zidal čez. v centru mesta lahko vidiš posledice dvigovanja terena ... nekatera prva nastropja so postala kleti :) drugače pa zelo lepo mesto, v katerm se prepleta 2000 let zgodovine, polno dragih trgovin in restavracij. Vredno ogleda :)

Aja, pa še fotke. Vzdušje je malo kvarilo vreme (ves čas je neki deževalo, ali pa vsaj rosilo), kar se pozna tudi na slikah. Svetloba pač ni bila tista iz nebes XD

Lep pozdrav :)

China town

Podnaslov bi lahko bil tudi presnete kistajske palčke, ampak nevermind.

Ko sem se odpravljala na Nizozemsko, mi je moja mentorica za diplomo, ki je svoj doktorat delala na tem istem oddelku, na katerem jaz trenutno vegetiram, rekla, da so nizozemci precej zaprti in da strogo ločujejo delo od ostalega življenja, ..ampak se mi zdi, da sem o tem že enkrat pisala ... ali si pa samo mislila da pišem ... Kakorkoli, tale oddelek je očitno svetla izjema te male dežele (ja, krvavo se zavedam dejstva, da je slovenija še enkrat manjša): posojenemu kolesu in palačinkam je namreč sledila še večerja v kitajski restavraciji. in to ne katerikoli, tri nizozemske gore smo premaklni in šli jest v Den Haag :) (in ja, kitajske restavracije lahko najdeš tudi v Utrechtu XD).
8 ljudi se nas je napokalo v dva avta in po uri in pol zastojev in rdečih luči smo se srečali z May Young (mojo mentorico), njenim fantom in prijateljico (ki je med drugim ljubiteljska fotografinja, tako da sva si imeli ogromno za povedat :)) sredi ne tako majhne kitajske četrti Den Haaga. V bistvu je tako velika, da smo restavracijo iskali z dvema GPSoma :)
in seveda je bilo tako, kot se za pravo kitajsko restavracijo spodobi (če mene prašaš še preveč ... ) sedeli smo za veliko okroglo mizo, na sredi katere je bil velik vrteč pladenj, vsak pa je dobil majhen krožniček, skledico, šalčko za čaj in seveda kitajske palčke ...

∏&%#?$⅝↓†¿~*!!!!!

Saj enkrat sem se že ukvarjala z njimi, ma se je tako klavrno končalo, da sem vse skupaj potlačla in se ne spomnim niti kdaj :P In sedaj sem sedela za mizo, ki se je vse bolj zvijala pod obilico različnih jedi, ki so jih prinašali (May Young je v naprej naročila dobesedno cel menu), z dvema palčkama v roki in lačna za umret. in ja ... greš in nabodeš prvo stvar, ki je dovolj kompaktna, da pri tem ne razpade XD Je pa precej frustrirajoče, imet nekaj dobrega na krožniku in ne bit sposoben tisto spravit v usta, ne da bi pri tem polovico izgubil po poti, ali pa izgledal kot neandertalci ...

Ne vem kaj sem jedla (sej so povedali, ma kdo zastopi kitajsko ...), ma vse je bilo fuuul dobro (ok, razen piščančjih nogic, pri čemer mislim spodnji, ne zgornji del noge ... tisto je blo malo crepy) in do glavne jedi smo bli že vsi siti, kaj šele da bi kdo imel še kaj placa za sladico ... ampak na koncu ni ostalo nič.

Sicer mojih frustracij s palčkami ljudje večinoma niso delili, saj so jih vsi že vsaj enkrat držali v rokah, a na koncu je bila miza kljub temu bolj svinjska kot po kakšni srednjevečki pojedini. pa ne samo zaradi izgubljanja stvari na poti od sklede na vrteči plošči do krožnika, tu je očitno navada, da stvari, ki niso za pojest (npr. kosti, ali pa kar pač ni dovolj dobro), daš kar na mizo. In ta je bila na koncu taka, da me je bilo kar stram, pa četudi je bila samo ena enajstina umetnine moje delo.

Preobilni večerji je sledil nočni sprehod po mestu, ki je, morem rečt, zelo lepo, folk pa ni mogel iz svoje kože, tako da smo ob enajstih in pol zvečer šli še na eno kofe. Kdaj smo prišli domov,in kdaj sem zjutraj vstala raje ne bom omenjala ... spomini so še vedno boleči :P


Drugače pa imam sedaj čisto svoje chopsticks, da lahko malo po malo treniram za naslednjič. kolk so prijazni XD

Dutch pannenkoeken

... ali po domače, FUL DOBRE PALAČINKE :)

Sem dobila občutek, da so Nizozemci nori nanje :)
Prva izkušnja z dajgorkartipaše je bila na tisti ladijci v Rotterdamu in sploh ni bila slaba, zares tipične nizozemske palačinke pa so pristale na krožniku pred mano prejšnjo sredo, ko je cel oddelek šel za kosilo v Pannenkoekenhous. Ja, tudi palačinkaste hiše imajo, ne samo ladje :)
V bistvu je bila samo ena... velika .. debela palačinka in verjeli ali ne, je bila čez glavo. če pustimo stat tiste eksotične okuse, za katere raje nisem prosila za prevod v menuju, gor najraje tlačijo sir, slanino, gobice, jabolka, različno drugo sadje (npr ananas) in zelenjavo (od paprike dalje... ma nič kar bi jaz prostovoljno jedla). No, če sem čisto natančna ne NA palačinko, ampak V palačinko.

In seveda sem mogla sprobat. tu ljudje raje kot naredijo svojo, kar kupijo že pripravljeno maso v prahu, ki ji dodajo mleko in to je to. been there, done that, ma domače so bolše :).
in kako jih pripraviš? Najprej greš v štacuno, kupiš na tanko narezano slanino, šampinjone in gaudo oz vse ostalo, kar se sliši boljše od tega, pripraviš maso za palačinke (to upam da bo šlo, drgač najdeš v zvezku od gospodinstva iz OŠ :)), segreješ ponev, daš kapljico olja in uliješ maso. Za vse tiste, ki vam je smisel življenja naredit najtanjšo palačinko na svetu ... tukaj je bolš, da je malo debelejša :) In takoj, še preden se palačinka naredi, na vrh v tanek sloj naližiš ostale sestavine v takem zaporedju, kot je njihov čas delanja, pri čemer je na vrhu tista, ki se dela najdlje (ko obrneš bo namreč direkt na ponvi). To je bil prvi recept, s katerim sem fajn zamazala kuhijo, haska pa ni bilo prav veliko, zato po optimizaciji postopka, ko sem palačinke delala v drugo, podajam svoj recept:
direktno v maso naribaj sir (ali pa nareži na kocke ... tole stanovanje pač ne premore ribeženja XD), gobice in ostale bolja ali manj sipke zadeve, ko vliješ maso na ponev pa na vrh dodaš samo še slanino ali šunko. Nizozemci zadevo začinijo še s kakšnim mletim cukrom in sladkimi sirupi, kar pa meni ne diši preveč, vsaj ne na šunko XD

Dober tek in lep pozdrav :)

Skozi puščavo v pragozd ...

Nizozemci se radi pohvalijo z rekom God created the Dutch, but the Dutch created Holland, pri čemer imajo v mislih predvsem prostrana ozemlja severne in južne Holandije, ki sicer ležijo pod morsko gladino, a so nenavadno ... suha :) Gauda, majhno, po siru smrdeče mestece, leži slabih 7 metrov pod morjem in je najnižja točka Nizozemske. Holandci pa niso le nekoliko povečali površine svoje države, naredili so si tudi čisto svojo puščavo :)

Tokrat nedeljski (sobota je bila prevetrovna in premrzla za moje stare kosti) izlet mi je postregel z naravo (končno malo oddiha od betona!).
V bistvu ne gre za pravo puščavo, je pa kar dolga zgodba. začne se 200.000 let nazaj, ko je Evropa imela svojo lično ledeno kapico, eden od cofkov pa je prilezel vse do Utrechta. Tu se je namreč končal ledenik, ki je iz Skandinavije sem pririnil kup materiala, ki danes gradi hribovje Utrechta (tisti hribčki, čez katere morem, če grem v Amersfoort). v naslednji ledeni dobi, ko je voda šla vnovič hribolazit in oblikovala ledeni pokrov, je za seboj pustila izsušeno obalo severnega morja, od koder je veter po mili volji odnašal material. In ker zakoni fizike tako hočejo, so se vsi ti peščeni delci odlagali v zavetrju Utrehtškega hribovja. Ko je na svet ponovno legla pomlad, je peščene nanose prerasel gozd, ko pa je obličje zemlje preplavilo človeštvo ... so pač mogli vse izsekat, požgat in popast.

Puščava, ali kot se temu strokovno reče - Lange Duinen, je danes umetno vzdrževano območje. Preprečujejo zaraščanje in tako nudijo čisto poseben košček sveta redkim vrstam živali in rastlin. Vsako leto tudi prenašajo pesek iz severnega na južni del peščenega jezerca (očitno veter piha večinoma v drugo smer :)). območje je bilo leta 1997 imenovano za geološki spomenik, med drugim pa sredi te puščavice leži tudi geografski center Nizozemske :)

Območje je danes raj za sprehajalce, trimčkarje, jezdece, predvsem pa pse :) Kolikor sem razumela je to edino območje v bližini, kjer so lahko psi spuščeni z vrvic. in uživajo 100/h :)


Ja, tudi to sem mogla probat :) Idejo mi je dal trimčkar, ki je bos letal okoli. jaz sem se le previdno prehodila, če si se prav potrudil, si v pesku namreč našel tudi črepinje :)


Ker se je moje koleno spomlno, da me že dolgo ni bolelo in da bi bilo dobro, da mi malo osveži spomin, kako to izgleda, sem sipka peščena tla raje zamenjala za trdna gozdna :) Nizozemski gozdovi so lepi, čisti, a v bistvu nič posebnega. urejenih imajo malo morje sprehajalnih poti in celo kolesarske poti, ki sem se jih z veseljem poslužila.


Na koncu predvidene poti sem naletela na tablo, ki je oglaševala še več kilometrov prečudovitih kolesarskih poti ... ja, zakaj pa ne, zaradi 10 km več me že ne bo pobralo .... In sem šla, proti Amersfoortu, od koder sem se nameravala usmeriti na kolesarsko pot, ki bi me preko podeželja popeljala nazaj v Zeist. A tam me je čakalo ne prav prijetno presenečenje ... tabla z načrtom poti se namreč ni več ponovila, kot se je do takrat, jaz pa si nisem prav dobro pogledala kje morem it, saj nisem računala, da bodo šparali s plehom. malo po spominu sem tako začela slediti oznaki, ki se mi je zdela najlepša, a se po kakšnih 5 km premislila ... zdelo se mi je, da se peljem nekam v tri leve, pa sonce se je skrilo za oblake, kar bi vam moglo povedati veliko o nenadnih premembah temperature :) Tako sem raje odpujsala čez tisti pravi pravcati klanec in nazaj domov. Na toplo :)

Jesen je že tu ...

Igra jutranje rose, vzhajajočega sonca in mojega fotoaparat. Hudo :)




LP iz NL

Ko ti bicikel presede ...

... ali transport na Nizozemskem na več kot dveh kolesih.


Pa saj ne da se ga Nizozemci na veliko poslužujejo ... no, razen študenti in upokojenci, k ga imajo itak zastonj. Je odlično porihtan, a precej drag, takod a se moreš vprašat, kaj je bilo prej: vsi na biciklih ali podražitev javnega prevoza :)

Naj razložim najprej, kako delujejo busi. Ja, na nafto, itak.
Celo mesto in njegovo okolico imajo razdeljeno na cone, plačaš pa toliko, kolikor con prepotuješ, pri čemer gre na zaupanje: pač šoferju poveš, do kje greš, ne glede do kje greš :)
Vozovnice stare šole so tako imenovane Strippenkaarten, kartonček z vrsticami, pri čemer je vsaka vrstica en ''stripp'', porabiš jih pa toliko, čež kolikor con potuješ + še eno za sam štart. se pravi če štartaš v eni coni in potuješ skozi nasledjo v tretjo cono, boš porabil tri stripe. ko malo preračunaš, ugotoviš da je en strip vreden bolj ali manj pol EURa (vozovnico z več strippi kot kupiš, cenejša je, al tu govorimo o centih :)), kar pomeni da za it do centra plačam 1,5 eur, za it na faks pa 1 eur, pri čemer moram omenit, da tu malo goljufam - ugotovila sem namreč, da je naslednja postaja od meni najbližje že v naslednji coni, tako da če se kot kraljevič sprehodim še 300 m naprej, se peljem za pol eura manj. 300 m =0,5 eur. Ja, prevoz tu je res drag :P.
Novodobna različica Strippenkaart je OV-chipkaart - neki podobnega kot urbana, na katero lahko naložiš kredit in se voziš, pri čemer pa s to kartico ne veljajo več cone, ampak plačaš glede na dolžino poti, se pravi se moreš čekirat ko prideš na bus in ko greš ven, je pa po mojih izračunih (predvsem na račun mojega goljufanja s 300 m), tale različica plačevanja prevoza precej dražja, namreč za sam štart plačaš 1 eur, potem pa še 0,1 eur ali tam nekje za vsak prevožen kilometer.
so pa drugače busi zelo pogosti, ob ključnih trenutkih (ko folk nori na delo in nazaj domov) tudi na 10 min, pa table imajo, na katerih piše, koliko min je še do prihoda busa (verjetno so tako živčnim ljudem olajšali čakanje - če je še 5 min pomeni da imaš čas še enega skadit :P)

OK, z avtom bo torej ceneje .... ne, ne bo. parkirnine so za eno očke vn iz glave (v garaži v mestu je celo 5 eur na h če se ne motim), pa tudi veliko več časa porabiš, saj se ponavadi kaj hitro zatakneš v koloni, medtem ko imajo busi čisto svoje pasove in so tako brez zamud zaradi zastojev. pa gorivo je drago, to je tudi kar pomemben detajl :) malo v to kategorijo spadajo tudi motorji, a ti se večinoma vozijo po kolesarskih stezah, tako da so jim sicer avtomobilski zastoji prihranjeni, ne smejo pa divjat, da ne zgazijo kakšnega kolesarja v kolesarskem zastoju :)

Vlaki so ... Ugani, ugani! ... Ja, tudi vlaki so dragi! :)
samo so pa kar hitri pa udobni, točni in pogosti :), in Nizozemska ima za razliko od Slovenije zares dobro želežniško mrežo, z vlakom lahko prideš skoraj do vsakega večjega mesta. in imajo dvonadstropne vagone, tako kot busi v londonu :)

In na koncu je tu še pešačenje: gre počasi, ponekod manjkajo pločniki in upaš da imaš dovolj visoko zdravstveno zavarovanje, ko si se prisiljen sprehodit po kolesarski stezi, a gorivo je kar poceni (hrana v supermarketih v bistvu ni pretirano dražja kot pri nas, če sploh), nimaš problemov s parkplacem in postaneš član častnega reda pešakov, ki pa ne šteje prav veliko privžencev ... v bistvu tako malo, da se ti med seboj pozdravljajo, če se srečajo :)

Torej, ko si na Nizozemskem, do as Dutch do: BUY A BIKE!

Amersfoort

Heh, še ko si želim zjutraj dooolgo spat in da bi bil zunaj dež, se zbudim že ob osmih in zunaj prečudovito sonce. tako se je moj prvotni plan zabušavat cel dan zamenjal z dvigniritinspokajseven planom. po kratkem posvetu z GoogleMaps me je odneslo na kolo in proti Amersfoortu, 750 let staremu mestu z ličnim srednjeveškim centrom kakšnih 15 km stran. in morem rečt da tako hribovite poti že dolgo ne: kar dva antropogena nasipa čez avtocesto, najdu pa se je tudi čisto prav pravcati hrib, ki ga pa vsega skupaj ni bilo niti za Rožnik.

Do mesta sem najdla brez problemov, bicikel pustila ob prvem še ne povsem zaparkiranem drevesu in se zapodila v množico ljudi, ki se je drenjala po ulicah. pač tu je sobota dan za šoping, glede na to, da se sicer bolj ali manj vse trgovine zapirajo okrog petih (različni supermarketi še vztrajajo do osmih), takrat pa tudi večina ljudi konča z delom. Mestece je kar lušno, precej trgovinic in uličic, okrog centra se tudi vije kanal (če ste slučajno upali na kakšne svetle izjeme brez XD), je pa cel center zaprt za promet, kar je zlo fajn, zgazijo te tako lahko le nori kolesarji.

Prva in najvišja stvar na katero nabašeš je seveda Tower, v tem primeru Onze Lieve Vrouwetoren, ki pa je neverjetno podoben tistemu v Utrechtu (arhitekti so tle čisto brez domišljije). visok je 96 m, postavljen v 15 stoletju.










V samem centru mesta je, ko verjetno vsako soboto v čisto vseh zakotnih vasicah, sejem. Se mi zdi da se nanje že navajam, saj nisem več tako neznansko navdušena, ko kakšnega najdem, se je pa še vedno lušno sprehodit med stojnicami, še posebaj če so polne rož ali sladkarij :P

naslednja znamenitost na mojem seznamu je bil Amersfoortse Kei, 7157 kg težek ledeniški balvan, ki ga je leta 1661 v mesto privleklo 400 ljudi. šlo je za stavo med dvema plemičema, da lahko prepričata ljudi, da naredijo nekaj nesmiselnega in jih zato plačata a pivom. Ljudje iz sosednjih vasi so se začeli delati norca iz njih, zato so kamen zakopali. 1903 so ga nazaj odkopali in razstavili kot spomenik. Imajo kar dober smisel za humor :P

Sledil je sprehod ob ostankih mestnega obzidja in kosilo ob kanalu v družbi račk in ribiča, ki je iz vode vlekel centimeterske ribice (upam, da ne za kosilo). dokončala sem sprehod po parku in skozi mestna vrata (pač malo večja luknja v obzidju) šla naključno lutat po mestu, če bi slučajno najdla še kaj zanimivega. center na žalost ni pretirano velik, tako da ko sem že v tretje prišla na trg, kjer me je čakal moj bicikel, sem se preprosto usedla nanj in šla domov. Aja, pa izgubila sem se za nazaj, tako da sem mogla čez tisti prav pravcati hrib kar dvakrat, preden sem najdla nazaj na Utrechtweg, ki me je popeljala domov :)












Pa še zanimivost: vsi semaforji v mestu imajo namesto moškega žensko :)






Lep pozdrav iz še vedno sončne Nizozemske :)

Happy as a Campy!

Ja, vsak dan se v laboratoriju naučim nekaj novega :) Tokrat so me presenetili z dejstvom, da pravzaprav obstaja več načinov definiranja parametrov v zanosti kot bi si človek tko na hitro predstavljal, tako da počasi počasi ugotoviš da so Work disscussion sestanki, kjer se cel oddelek zbere v premajhni sobici in vsak pove kaj je delal v preteklem tednu, pravzaprav bolj super zadeva kot je izgledalo :) Pri čemer moram najprej povedat, da se mi je že v osnovi zdelo super, predvsem če imaš kakšne probleme z raziskavo. tu imaš namreč priliko vse frustracije stresti na list s sprintanim čudnim grafom in ostali te veselo obmetavajo s predlogi, kaj je narobe in kako bi lahko to razložil. zelo bi bilo dobrodošlo, če bi tako Ameriko odkrili tudi v Sloveniji :)

Kakorkoli, da se vrnem k današnjemu WD: besedo je imel raziskovalec, ki se je s preprosto in na trenutke nekoliko polomljeno angleščino trudil povedati, kaj je počel. testiral je namreč nek reagent, ki se v prisotnosti oksidantov obarva pinky in jamral, da ne more videt kdaj se obarva pinky, če vse skupaj poteka v pinky mediju za celične kulture (medij ki ga tukaj uporabljajo ima namreč dodan fenol rdeče, ki je pH indikator). pri čemer naj omenim, da ga je hotel uporabiti za dokazovanje, da bakterije (Campylobacter jejuni) porabljajo oksidante, ki jih izločajo celice, kar ni bila ravno primerna uporaba reagenta. in ko so si po veliko ovinkih končno prišli na jasno kaj sploh dela (no, meni še vedno ni), je raziskovalec zaključil, da bakterijam paše, da so v iti flaškici s celicami, ki izločajo oksidante. pa ga big boss (Jos) vpraša, kako je izmeril, da jim je všeč. Pa model pribije:
"You know, they were swimming arround quickly, they looked happy!"

Jap, happy as a Campy! Upam samo, da moja naslednja naloga ne bo optimizacija lestvice za merjenje sreče bakterij :) Čeprav tole s PEI transfekcijo mi gre kar dobro, folk se že zanima, kdaj bo fertik :)

Lab-idiot na pohodu :)

Ahoj!
Ja, še vedno diham... samo malo lena postajam :) če sem čisto iskrena, sem cel teden kot nora spravljala slike z roadtripa skupaj, tako da jih lahko danes s ponosom objavim: http://picasaweb.google.si/jasna.lojk/RoadtripNaNizozemsko?authkey=Gv1sRgCNTgh9Sfj__t4wE#
če link slučaj ne dela, mi pa sporočite. in če lahko nalimam zraven še malo statistike: posnetih je bilo vsaj 1739 slik, obdelanih 1096, objavljenih 746, tako da vsaka čast, če se vam uspe skozi prebit XD Jaz sem rabla en mesec :)

Drgač pa v preteklem tednu običajna zgodba.

V ponedeljek sem začela z optimizacijo neke nove metode za transfekcijo, ki naj bi uporabljala veliko cenejše reagente in vse bolj se mi dozdeva, da mi bo naredila kar nekaj sivih las... No, v bistvu si jih delam sama. Najprej naštudirat metodo ... ok, kup člankov, ampak zakaj isti reagent uporabijo vsakič drugače?! Kere standardne metode, ej. Tako da mi je najprej nekaj ur pobralo pisanje metode, naslednji dan pa še nekaj dodatnih ur in obilico živcev računanje koncentracij, namreč narediti sem mogla več paralelk z različnimi razmerji reagentov, da bi ugotovila, katero je najbolj ugodno. In sledilo je pipetiranje, ki pa je bilo neverjetno sproščujoče v primerjavi z računanjem ... vse do sedmih zvečer :) Vse lepo in prav, če en bi narobe zmešala reagenta za določanje efektivnosti transfekcije ... res da sta na isti polici, ma kako lahko sfališ flašo, na kateri je drugačen napis, je druge velikosti in druge barve?!?! In si rečeš, v drugo gre rado, v petek naredim vse še enkrat, transfekcijo sem šla delat celo v soboto, da bi bilo čim prej, in pozabim zamenjat medij. Ijaoooo... Malo upanja še ostaja, da bo zadeva vseeno šla skozi, ampak se tolažim, da boljše sedaj, kot pol, ko bo šlo zares :). Upam samo, da me ne brcnejo ven iz laboratorija predčasno :P Aja, pa dobila sem čisto svoj set tistih ta dragih pipet :) Spoznala sem tudi svojo pravo mentorico, ki se je v četrtek vrnila z dospusta. Ful prijazna, tako kot vsi ostali na oddelku :) Mi je pa šefe še kar naprej za petami, še posebaj, ko delam tole ta novo transfekcijo. Ful je radoveden, kako bo ratalo, jaz pa vsakič znova zafrknem, lol.

No, pa še tredicionalni sobotni izlet, ki se je začel s potjo v laboratorij in dveurnim pipetiranje ... ko bi si vsaj vzela še tistih 10 min za zamenjat medij -.- Kakorkoli, s Kasio sva bili dogovorjeni, da se ob 11:00 dobiva v centru Utrechta, jaz pa sem že na vsezgodaj zaspala,... no, zbudila sem se že, potem pa čakala na zvonenje budilke, ki ga pa ni bilo. Presnet mobi. Na fakulteto sem tako prišla kasneje kot načrtovano in ob enajstih me je šele iz laboratorija odneslo, kaj šele, da bi bila že v centru, kamor pa sem prišla v 15 minutah (kaj vse naredi adrenalin). A Kasie ni bilo nikjer. Kasneje se je izkazalo, da sva se malo narobe razumeli in je mislila, da ji bom sporočila, ko štartam iz laboratorija, tako da sva šli na koncu vsaka zase na šoping :) Najprej sem po dolgem in počes prešetala cel center mesta, pri čemer sem se namenoma izogibala štacunam s cunjami, vseeno pa sem si kupla sve kapi, tako da bo mama vesela :). predvsem pa sem najdla parkplac za bicikel in pot nadeljevala peš (med ljudmi pač ne gre vozit slalum :P). Želodec me je prisilil na sendvič pavzo ob kanalu, od koder sem šla naprej do tržnice. Cel Utrecht je bil tam, sploh nisi imel kje hodit! Ribe, siri, sadje in zelenjava, cunje, čevlji, torbice, kozmetika, bižuterija, kolesarska oprema, mala zbavna elektronika, starine, knjige, ... ni da ni, pa tudi cene so večinoma nižje kot v trgovini. Zraven tržnice je OGROMEN nakupovalni center (altro ke BTC), po katerem sem se izgubljala do petih, ko se trgovine zapirajo. Tudi tu si zaradi gužve mogu hodit po stropu, če si hotu kam pridet. Najdla sem eno super štacunco z matrialom za risanje, kjer simajo med drugim liste za origami in spet me je prijelo, da bi izdelovala kusudame in jih, zakaj pa ne, malo raztalala po oddelku :)

Ta teden pa še izjemoma nedeljski izletek. No, v bistvu bolj zaradi nizozemske navade izkoriščanja lepega vremena kot kakšne pretirane volje po svežem zraku, sem peljala bicikel na sprehod do gradu v Zeistu. Grad sicer ni nič posebnega, pač ena mal večja bajta, je pa zato park okrog fuuuul lep, a ga ne bom opisovala, poglejte slike :)

Ena za mamo: jaz in moj bicikel pred gradom :)
Je bilo kar težko najdet prazno klopco, zunaj je bilo precej ljudi in nekateri so samo sedeli na soncu in brali knjige - pač, sonce je tu treba izkoristit :)

Tale malo večja bajta - Slot Zeist

Malo pohajanja, malo znanosti :)

Še ena sobota za sobotni izlet :)
Tokrat bolj blizu, (ker je bilo napovedano slabo vreme), točneje za prvi vogal :) me je kar sram povedat, da v Zeistu živim že skoraj en mesec, pa mi je zneslo samo do občine in nič več. Temu sva danes z Rachel naredili konec in šle na šoping v center. štacune so pač štacune, bolj zanimiva mi je bila tržnica, ki je vsako soboto v mestu: vse od zelenjave, sadja, rib, takega in drugačnega mesa, sira, ki je ponovno zasmradil celo četrt, knjige, obleke, ponaredki raznoraznih torbic in čevljev in seveda rože. to je neverjetno kako ti ljudje obožujejo rezano cvetje ... ne samo da je povsod ogromnih stojnic z rožami, tudi ogromno ljudi lahko vidiš, ki s seboj nosi šopke. si predstavljam da temu botruje tudi dejstvo, da so precej ceneje kot pri nas :) za ogromen šopek tu prodajalcu pustiš le pičlih 10 eur ali pa še manj, če se bliža čas zapiranja.
tudi obleke niso pretirano drage, pa tu ne govorim o tržnici (tam sploh pogledala nisem, mi je že od daleč delovalo kot preveč visoka moda :)) če si vzameš čas in malo prebrskaš lahko kar konkretno napolniš omaro, ne da bi zapravil kaj več kot pri nas. presneti Nizozemci ... enkrat višje plače imajo (btw, tu je MR plačan 2000 eur na mesec), če se malo potrudijo pa enako stroškov kot mi. edino najemnine so drage, to jim priznam, je pa treba tudi omenit da je tale organizacija, preko katere najemam sobo, najemnino zaokrožla precej navzgor :)
na tržnici sva kupili tudi nekaj peciva, tko, za sproti, a se je izkazalo za tako zelo nasitno, da je ratalo kar kosilo :) morem pa rečt, da mi ni bilo preveč dobro, ampak vsaj probala sem :P potem pa domov, ker se je precej shladilo, ko se je sonce skrilo, o napovedanih nevihtah pa ni bilo ne duha ne sluha. tole nizozemsko vreme mi je zaenkrat kar všeč, čeprav danes me je opralo na poti v trgovino :)

mogoče še update o produktivni polovici mojega bivanja tu:
veselo delam transfekcije na svojih celičnih kulturah naprej, in sedaj, ko sem šla skozi cel postopek v drugo, ga znam speljat že sama. no, skoraj...
ena takih je bila naprimer ob merjenju luciferaze (pač celici vsiliš gen, ki ima zraven naliman proteinček, ki ob dodatku reagenta začne fluorescirat in vidiš, koliko se je gen izražal). ko sem jo prvič merila, mi poskus itak ni uspel in sem pač merila samo za prakso, v drugo pa je poskus ratal kot bi mogel in gen se je prepisoval ... še preveč :) mašina mi je namreč veselo začela javljat > 9999 error, meni pa nič jasno. in seveda v paniko, saj tisti fluorescentni reagent ne sme biti odmrznjen predolgo. ja, error je pomenil, da je aktivnost presegla kapacitete mašine za merjenje, tako da sem mogla razredčit, razrečit še enkrat in na koncu dodat 2 mikrolitra celičnega lizata, namesto 20, kot sem to delala prvič. ah, še dobro, da je samo pilotski poskus, ki pa ga bom itak mogla ponovit, ker je bilo s plazmidom nekaj narobe. ijaoooo
sem si mislila, da raziskovanje na področju molekularne biologije poteka hitreje, a so me hitro potolažli, da je ponavadi še huje XD
tako me naslednji teden čaka ponovitev poskusa, pri čemer bom testirala različne plazmide z istim receptorjem, da bi ugotovila, ali je problem v plazmidu, ki v prejšnjem poskusu ni delal, ali v celični liniji, ki ga ne zna izrazit. in še enkrat bom mogla izolirat plazmid (hehe, ko sem delala prvo izolacijo, so mi rekli, da bom sedaj imela dovolj plazmida za pol leta ... guess what ... naslednji teden bom delala tretjo :P)
je pa znanost postala že čisto skomercializirana. plazmid s TLR4 receptorjem so kupli pri firmi, ki je v plazmid zvito dodala rezistenco na nek poseben antibiotik (za selekcijo - da na gojišču z antibiotikom rastejo samo bakterije, ki so zaradi tega gena naj odporne), ki se ga da dobiti samo pri njih. tako si prisiljen poleg plazmida pri njih kupovati še tekoča in trda gojišča, kar pa zgleda tako, da odpreš vrečko, streseš v vodo in flikneš v mikrovalovko za 3-5 min. nobenega tehtanja, odmirjanja, začinajanja z različnimi AK in antibiotiki ... instant gojišča, še gojenje bakterij ni več tisto kar je bilo ;)

Utrinek iz Zeista ... ko sva šli v mesto, sem si rekla ah, bom poslikala nazaj grede, a na koncu sva se vračali podrugi poti :) Ti šment :P

(Ne)srečno naključje je hotelo, da je bil ravno to soboto festival klovnov al neki takega, tako da so zaprli glavno ulico, postavli šotorčke in nastopali, peli, igrali, zvijali balone ... Za otroke zanimivo, meni pa malo tečno, saj je bila ulica polna klovnov in drugih našemljenih možičkov, ki so ti na vsakem tretjem koraku poskusli vsilit program prireditve, ki je bil seveda v nizozemščini. pa še klovni mi niso preveč pri srcu XD

ko govorimo o pločnikih in kolesih ... pa tu je še v redu, počakajte amsterdam :P

Jap, nizozemska in bicikli ... ni da ni.
in ja, bicikel je zelo priporočljivo priklenit ob nekaj nepremičnega, sicer lahko bicikel zelo enostavno postane zelo premičen :) (če pa že ne cel bicikel, ti odnesejo samo sedež in prvo kolo :P)

nizozemska je raj za gobarje. redna zmerna deževja in gobe rastejo kot gobe po dežju :) (copyright alenka). tale lepotica raste ob kolesarski stezi nedaleč od mojega bloka, pa tudi sicer ima vsaka zaplata trave vsaj eno gobo :)