The Blackman

Ko sem že mislila, da bo vikend minil povsem mirno, me je včeraj Rachel po dolgem času spet zvlekla med ljudi. Ok, poslušat muziko v baru bom pa ja preživela, upam samo, da to poslušanje ne vključuje tudi plesa.

Lokal čisto majhen, lično urejen v stilu jazz/blues scene, z odlično akustiko, osvetljeno s svečami, pa še ljudi je bilo znosno ... no, dokler se ni začel nastop. po tistem nisi več mogel do šanka, ne da bi mogel koga ubiti na poti.

tega nisem čisto razumela; band? One man band?! v glavnem, Rupert Blackman s kitaro, ki sta ga na bobnih in še eni kitari spremljala kolega. And now, I'm in love. But not with the frontman (OK, sej če zamižiš in narediš par popravkov zgleda še čisto OK), but with his voice and music :)

Stric je anglež, ki na veliko žanje slavo odkar se je preselil na nizozemsko. Je pa naredil kar fajn biznis, sebi in lokalu :) odličen nastop s cover in lastnimi komadi je popestril s kvizom prepoznavanja komadov in avtorjev, zmagovalec pa je dobil njegov CD (ne, raje en bom povedala, katera je bila naša ekipa :P). in igra zareeeeees odlično! marsikatera njegova predelava je zvenela veliko bolše od originala, škoda samo, da youtube posnetki niti približno ne dosežejo kvalitete, ki smo jo bili deležni včeraj. Globoko priporočam :)

Skrijte se, Leonard Cohen, Rufus Wainwrigh, Jeff Buckley,

Blackman naj poje Hallelujah!